natisni
PDF

1. Nenavadno srečanje

Pomlad je. Vse se prebuja - v naravi namreč. »Ljudje dremajo naprej,« na kolenih pred Najsvetejšim otožno razmišlja novi župnik. No, novi od poletnih počitnic. Prišel je v župnijo, ki je bila nekdaj znana po gorečih, delavnih in pokončnih ljudeh. Cerkev, pravi kronika, je bila vedno polna, čeprav je bila videti za kraj čisto prevelika. Sedaj pa se napolni le še za božič in veliko noč. Nekaj starejših ljudi pride k maši, mladih ni; zdi se, da je prišel pokopat zadnje vernike. Da, pogrebov je res precej, krstov malo, na poroke so pa skoraj pozabili. »Sam Bog ve, kdaj bom poročil prvi par,« se župnik sprašuje v molitvi.

argaiv1753


»Kaj naj storim?« razmišlja. V tem kratkem času je poskusil že vse, kar mu je po razmišljanju in molitvi prišlo na pamet, a ljudje se vsaki pobudi kar se da elegantno izognejo. No, molitev vedno ostane. Čudna služba. Nikoli se ni čutil poklicanega v kak strogi in zaprti red, a vedno bolj je podoben kakšnemu menihu. Župnišče je postalo celica, cerkev pa, čeprav velika, samotna molilnica. Pridiganje je podobno nekdanjemu samostanskemu branju pri kosilu, ko so bili običajno celo menihi s svojimi mislimi daleč od sporočila, branje pa je bolj služilo tišini kot zbranemu razmišljanju. Tako je tudi ob nedeljah pri maši. Ljudje so med njegovimi pridigami sicer tiho, a s svojimi mislimi vsak pri svojem opravilu ali razvedrilu.
Vse te, že skoraj črne misli, skuša župnik deliti z Gospodom v tabernaklju. Tedaj pa se za njegovim hrbtom nekaj zgane. Svetloba pomladanskega sonca odrine nihajna vrata. »Kdo pa se je zmotil?« pomisli. »Ah, ne bom se menil, kdo je. Hvala Bogu, če je prišel molit. Če pa mene išče, bo že pristopil in povedal, kaj potrebuje.«
Vse je tiho. Nič. A občutek ima, da ga nekdo prav od blizu opazuje. No, lepa reč. Kaj pa je to? Obrne se in zagleda otroški obraz. Kuštrav fantiček je, nagajivega pogleda, zvedav in zmeden hkrati. Začudeno ga gleda, kot bi prvič srečal človeka.
»Kaj pa me gledaš tako začudeno?« ga vpraša župnik.
»Nič,« odvrne deček, »pogledat sem prišel, kaj je tukaj.«
»Kako, kaj je tukaj? Saj vidiš, da je cerkev,« reče župnik.
»To vem, ampak kako je videti od znotraj, nisem vedel,« pojasni deček.
»In, kaj praviš?« vpraša župnik, ki ga veseli otrokova iskrenost.
»Čudno je. Nenavadno. Veliko in prazno,« reče deček nekoliko negotovo.
»Kaj pa ti je najbolj čudno?« ga vpraša župnik.
Fantiču je malo nerodno, pa vseeno pove: »To, da v tej veliki prazni zgradbi klečite obrnjeni v najbolj temen kot.«
Župnik se veselo nasmehne. Kako lepo je, če je človek iskren, si misli. »Tam je lučka, vidiš. Ne molim pred temo, ampak obrnjen k lučki, ki predstavlja neskončno luč: Boga, ki biva tam v tabernaklju.« A že se ugrizne v jezik in sam pri sebi pomisli: »Kaj mu vendar razlagam? Saj me ne more razumeti.«
Pogleda dečka in se nasmeje: »Neskončna luč, Bog, tabernakelj, čudne besede kaj?«
»Tu je vse čudno. Zakaj ne greste ven? Zunaj je sonce, lahko bi z menoj metali na koš,« ga povabi fantič.
Župnika zaboli, da ga otrok ne vpraša kaj več o besedah, ki jih ne pozna, a pomisli, da je bolje, da nadaljuje pogovor tam, kjer si otrok želi druščine. Ne more mu dati nekaj, po čemer ne prosi.
»Seveda lahko greva na igrišče ob cerkvi. Najprej pa mi povej, kako ti je ime.«
»Žan sem,« mu reče. »Kaj pa ti, kako je tebi ime.«
»Krasno,« reče župnik. »Jaz pa sem Janez.«
Podata si roke. Potem gresta iz cerkve in na igrišče.
»Bog ve, zakaj mi je poslal tega otroka?« razmišlja župnik. Nekaj upanja vendarle je, da postaneta prijatelja in da ga bo kdaj vprašal kaj več o cerkvi, Bogu, tabernaklju, Odrešeniku, Božji ljubezni.
Oh, o vsem tem bi mu rad kaj povedal. A zdaj je najbrž najbolje, da skupaj nekajkrat vržeta na koš.

 

Naloga:

Spomni se dogodka iz domače cerkve, ki ti najbolj ostaja v spominu. Nariši ga ali opiši, nato se s starši pogovorite o njem.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information