natisni
PDF

2. Novo upanje

Župnik Janez je bil po včerajšnjem srečanju kot prerojen. V njegovo sivino je zasijala nova lučka upanja. Morda pa ga Bog le ni namenil za puščavnika ali meniha v praznem župnišču. Še je upanje, da lahko koga razveseli. No, saj ve, upanje deli umirajočim. Vsaj včasih ga še pokličejo k bolnemu, a večina jih umre v bolnišnici. Res je, tolaži tudi na pogrebih, a veliko raje bi dajal veselje tistim, ki si želijo česa več. Morda pa je Žan eden takih.
Tudi Žana je srečanje v čudni veliki zgradbi, ki ji pravijo cerkev, pošteno predramilo. Saj tudi njemu, čeprav je še otrok, življenje ni ravno z rožicami postlano. Starša sta le redko doma. Oče ima manjšo delavnico v bližnjem mestu, mama pa dela v pisarni. Žan jo sliši govoriti o tem, da je v službi veliko problemov. Ne razume se na to, ve le, da je veliko sam.

argaiv1753


Medtem ko se vrača iz šole, razmišlja o včerajšnjem srečanju z župnikom. »Kaj ko bi šel tja tudi danes?« pomisli. »Bog ve, ali župnik moli vsak dan na istem mestu? In kaj si bo mislil, če se spet pojavim v cerkvi? Ah, naj si misli, kar hoče. Šel bom tja, le torbo odnesem do svoje sobe.«
Župnik Janez se tokrat pri molitvi pred Najsvetejšim kar ne more zbrati. Misli mu uhajajo na vse strani. Kot da se mu Bog izmika. Ravno se umiri, ko zasveti za hrbtom. Spet posije sonce skozi nihajna vrata in nekdo vstopi. Župnik se razveseli in sam pri sebi pomisli: »Aha, včerajšnje srečanje tudi Žana ni pustilo ravnodušnega.«
Tudi Žan je vesel, da je Janez spet tukaj. Ampak, kaj zdaj? Kaj naj mu reče, zakaj je prišel?
Župnik, čeprav še vedno obrnjen k tabernaklju, zasluti zadrego fantiča. Obrne se in ga pogleda iznad očal. »O Žan, kako lepo, da si prišel,« mu reče. Najraje bi mu rekel: »Dva, ki se spopadata s samoto, sta se srečala.« A to bi ga le spravilo v zadrego. »Kaj pa me boš danes vprašal?« se raje pošali. »Sedaj veš, da je tu vse čudno. Kje bova nadaljevala včerajšnji pogovor, preden greva na igrišče?«
Žan je presenečen, da je župnik prebral njegove misli. Res si želi na igrišče. Res je tudi, da ga marsikaj zanima o teh čudnih rečeh v cerkvi in o tem, kaj župnik počne tukaj. Že včeraj se je začudil, zakaj kleči na trdih tleh, namesto da bi se sončil v svetli sobi v fotelju. To ga tudi vpraša. »Janez, zakaj pa klečiš tu? Mar ni lepše doma v fotelju?«
»Res je v dnevni sobi v župnišču bolj udobno, a tu je vse drugače,« mu pojasni župnik.
»Kaj je drugače, razen, da je manj udobno?« reče Žan, a takoj začuti, da je to izrekel prehitro. Saj je tu res nekaj drugačnega, le da tega sam ne zna opisati.
»Tu je Bog še prav posebej navzoč. Tu biva dan in noč v tabernaklju. Tam, vidiš, kjer je večna lučka.«
»Kako je lahko Bog tam, v tisti majhni omarici. Bog je vendar velik, to vem, čeprav me ni nihče učil,« se postavi deček.
»Pametno razmišljaš, Žan. Res je neverjetno, da se je Bog pustil ujeti v tako majhen prostor v preprosto podobo belega kruha.«
»Da, kot bi bil kak zapornik v zlati škatli. Kdaj pa so ga ujeli in spravili na tako majhno?«
»Takole se dogovoriva Žan. Vem, da si še otrok in se rad igraš. Časa imava še dovolj, da spoznava veliko stvari o Bogu in njegovih skrivnostih, zato danes končajva kar tu. Bog se je dal ujeti, da bi nam bil lahko blizu, da bi čutili, da nismo sami, da bi cerkve ne bile puste in prazne, ampak kljub svoji velikosti prijeten prostor za vsakega. Kako se je dal Bog ujeti, da je sedaj tu, pa ti povem prihodnjič, če spet prideš k meni. Sedaj pa steciva na igrišče.«
Žan ni mogel verjeti svojim ušesom. Tako hitro, da se je kdo pripravljen z njim igrati in to brez pregovarjanja. Morda ima pri tem svoje 'prste vmes' tista luč, ki sveti tam, kjer je Bog ujet? Mogoče. A o tem bosta kaj več govorila jutri.

 

Naloga:

Žana in župnika Janeza je razveselilo novo prijateljstvo. Žan je bil še posebej vesel tega, da ga župnik razume. Kaj pa tebe najbolj veseli, kaj pričakuješ od prijateljev in staršev? Pogovori se z njimi.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information