natisni
PDF

3. Veliki Bog se razodeva

Že je tu sobota, dan, ko je Žan prost šole. Mnogi sošolci se tega veselijo, ker so lahko doma in se igrajo z brati, sestrami ali prijatelji. Za Žana je sobota le nekoliko daljši dan. Starša bosta tudi danes večji del dneva zdoma. Mama menda nakupuje, ata pa tudi ob sobotah ostaja dolgo v mehanični delavnici. Vse to bi še nekako šlo, ko bi imel prijatelje. A ker ni iz teh krajev, ker je priseljen, se ga otroci izogibajo. Tako se potika po okolici, stika po gozdu in si krajša čas, kakor ve in zna.
To soboto pa je vendarle v njem nekoliko več veselja. Še sam ne ve, zakaj. Mama mu je sicer obljubila, da gredo jutri v mesto na pizzo, a to najbrž ni glavni vzrok za veselje. Nekaj drugega je. Ko po zajtrku starša odideta vsak po svojih opravkih, začuti, kje je vir njegovega upanja. Šel bo k tistemu zanimivemu možu, ki ga je že dvakrat prijetno presenetil. Všeč mu je, ker si vzame čas zanj in se z njim pogovarja, pa še na koš dobro meče.
Nekaj ovinkov ga ločuje do cerkve, a ker ga tja sámo vleče, je tam, ne da bi jih uspel prešteti. Sončno dopoldne je in župnik ureja vrt pri župnišču. Še preden se Žan domisli, kako bi začel, zasliši pozdrav.
»Hej, Žan, kam pa jo mahaš? Danes nimaš šole. Kaj boš počel?«
»Nič. Pravzaprav, ne vem …« odvrne Žan. Želi si družbe, marsikaj ga tudi zanima. A kako naj začne. Tedaj se domisli: »Prišel sem, da mi poveš, kako se je Bog dal ujeti in spraviti v tisto majhno omarico v cerkvi. Če je res notri seveda?«
Župnik odloži vile, s katerimi se je lotil prekopavanja vrta, sede na klopco ob župnišču in ga povabi, naj se mu pridruži. Nato začne:
»Bog je še vedno velik. Poglej to lepoto okrog sebe. Mar ni vse čudovito. In te mogočne gore v daljavi? Bog se je človeku najprej razkrival, razodeval pravimo, kot stvarnik. Poznaš Sveto pismo?«
»Slišal sem zanj, videl sem ga, a ne vem, kaj je notri,« pove Žan odkrito.
»V njem je zapisana zgodovina odrešenja, zgodovina tega, kako je Bog prihajal med nas in kako je nazadnje pristal v tisti omarici, ki ji pravimo tabernakelj,« razloži župnik.
»S čim se to začne?« radovedno vpraša Žan.
»Zgodovina svetá se za kristjana začne s stvarjenjem. Bog je edini večen, vedno je bil, je in bo. Je vsemogočen in v njegovih rokah je vse. Bil je, preden je obstajal svet. Svojo ljubezen je želel deliti s stvarmi in živimi bitji, zato je ustvaril svet, ki ga sedaj občudujeva. In ko je videl, kako je svet lep, je vanj postavil človeka. Vtisnil mu je pečat nesmrtnosti in Božje ljubezni. Želel je, da svetu gospoduje, vendar ne po lastni volji, ampak v skladu z Njim, ki ga je ustvaril.«
»Prva dva človeka sta bila Adam in Eva. To sem slišal,« se spomni Žan in vpraša: »Zakaj sta se uprla Bogu?«
»Uprla sta se mu, ker se jima je zdelo krivično, da morata razmišljati, kaj želi Bog in kakšni so njegovi načrti. Raje sta delala po svoje. Zaradi tega upora sta zapravila možnost, da bi živela vedno v ljubezni, v resnici in sreči,« pojasni župnik.
»In kako je prišlo do tega, da se je dal zapreti v tabernakelj?« vpraša nestrpno Žan.
Župnik se nasmehne: »Dobro vprašanje. Bogu je bilo hudo, da se je človek od Njega in njegovih načrtov oddaljil, da se mu je uprl. Tako je že na samem začetku obljubil, da mu bo poslal pomoč, da bo hodil z njim in končno, da bo sam stopil na zemljo.«
»Torej, Bog je velik, je stvarnik. Kako pa hodi med nami, mi poveš jutri?« poprosi Žan.
»Počasi, Žan,« se nasmehne župnik. »Vesel sem, da hočeš slišati kaj o Bogu. Počasi bova prišla tja, kjer sva se srečala - do tabernaklja.«
»Zanimivo,« reče Žan tiho. Potem pa vzklikne: »Greva zdaj metat na koš?«

argaiv1753

Naloga:

Poglej, kje imate Sveto pismo. Preberi si odlomek o stvarjenju. Pogovorite se o njem.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information