natisni
PDF

5. Mavrica

Ponoči je treskalo in težke kaplje so razbijale po oknih. Žanu so se prebudili spomini na vojne vihre. Rad bi se stisnil k mami, a si ni upal. Malo prej je bilo iz spalnice slišati prepir. Bolje bo, da ju ne draži. Večkrat ju je že slišal, ko se je v strahu prikradel do njune postelje. Nič, bo že nekako, le slike goreče hiše in spomini na eksplozije granat so mu rezali dušo.
Če je Bog velik, zakaj ga ne reši strahu in groze? Če pa je majhen, zakaj je zaprt v tabernaklju, mar bi bil z njim tu v sobi, ob njegovi postelji. V tem razmišljanju je Žana končno premagal spanec.

argaiv1753


Zjutraj je še vedno deževalo, a oblaki so se trgali in večkrat je posvetilo sonce. Žan je upal, da bo popoldan že jasno. Rad bi obiskal župnika in mu povedal, o čem je ponoči razmišljal. Nenadoma posije sonce in zariše čudovito mavrico na nebu.
Popoldan Žan pohiti z domačo nalogo in že teče po znani poti. A župnika tokrat ni v cerkvi. Morda je kam odšel. Žan se ustraši, da se danes ne bosta videla. Nekaj mu bo manjkalo. Do sedaj na vrata župnišča še ni pozvonil. Kaj pa, če bo okregan kakor doma, kadar se ob nepravem času prikrade v spalnico k mami? Zmeden stoji na stopnicah, tedaj pa se na vratih pojavi župnik Janez.
»Pozdravljen, Žan, kaj pa ti tukaj. Zakaj pa ne vstopiš?« ga vpraša.
»Ne vem,« je Žan v zadregi. »Bojim se, da bi te spravil v slabo voljo. Potem ne bo nič z najinim pogovorom,« prestrašeno reče.
»Se ti zdim tak, da me lahko vsak spravi v slabo voljo,« se župnik pošali.
»Ne, to ne, ampak doma je pogosto tako. Starša sta hitro slabe volje,« potarna Žan. »Ne vem, kaj jima vedno manjka.«
»Vidiš, spet lahko iščeva odgovor na tvoje vprašanje v Svetem pismu,« ga župnik opogumi.
»Kaj res?« se čudi Žan. »Kaj pravi Sveto pismo, zakaj se moja starša prepirata? Zakaj sta vedno slabe volje?«
Župnik sede na stopnico. Tudi Žan prisede. »Se še spomniš, kaj sva ugotavljala?« vpraša župnik.
Žan nekoliko pomisli in reče: »Da, Adam in Eva sta hotela vse po svoje, zato sta zapravila mir in ljubezen. Odveč jima je bilo, da bi spraševala Boga, kaj od njiju pričakuje.«
»Krasno!« ga pohvali Janez, »dobro si si zapomnil. »Greh se je nadaljeval pri njunih sinovih. Kajn je zavidal Abelu, ki je veselo daroval Bogu od svoje črede. Ni prenesel pogleda nanj, zato ga je ubil.«
»Kaj pa se je zgodilo potem?« zanima Žana.
»Človek ni zajezil greha. Še več. Dopustil je, da se je greh razrasel, svet pa je postal grozno pokvarjen. Vsak je počel, kar mu je ugajalo. Ljudje so popivali, kradli in goljufali. Starši niso skrbeli za otroke. Možje so varali svoje žene in žene niso bile zveste svojim možem. Vsak je mislil le nase in jemal drugim, da bi imel izobilje. Ljubezni ni bilo več.«
»Grozno. In kje je bil Bog? Zakaj je vse to mirno gledal?« sprašuje Žan dalje.
»Saj ni,« odvrne župnik. »Bog tega ni mogel več mirno gledati. Bolelo ga je, da človek, ki ga je ustvaril za srečo, uničuje sebe in bližnje. Kot močni Bog se je v svoji bolečini odločil, da bo to pokvarjenost izbrisal z zemlje.«
»In kako si je to zamislil?« vpraša Žan.
»Odločil se je, da bo poslal veliko deževje. Z vesoljnim potopom se je nameril uničiti svet,« odvrne župnik.
Žan se ustavi: »Ves svet? Pa si je res ves svet zaslužil tako grozno kazen? Mar res ni bilo nikogar, ki bi bil pošten in pravičen?« vpraša.
»O, pač. Bil je mož z imenom Noe. Njemu je Bog zaupal, kaj namerava storiti. Naročil mu je, naj zgradi veliko ladjo. Nanjo se je vkrcala Noetova družina in po en par izmed vsake vrste živali. Bog jih je rešil pred vesoljnim potopom. Vse drugo je bilo uničeno,« zaključi pripoved župnik.
»Škoda, da je moral Bog vse uničiti,« reče Žan zamišljeno.
»Res je,« se strinja župnik. »Tudi Bogu je bilo žal. Saj je vendar on ustvaril svet, on je ustvaril ljudi in ni jih nehal imeti rad. Videl je, kako ubogi smo ljudje in kako hitro nas zapelje slabo. A hude grožnje in kazni nas ne bodo pripeljale nazaj k Njemu. Želel nas je prepričati z ljubeznijo in sočutjem. Noetu in njegovi družini je obljubil novo zavezo in jo zaznamoval z mavrico na nebu. Ta nas še danes spominja, da nas Bog ni pozabil, da hodi z nami in ne bo nikoli več uničil sveta s potopom.«
»Mavrica … Danes sem jo videl,« se spomni Žan. »To pomeni, da je Bog tudi danes z nami?«
»Da,« se nasmehne župnik. »Tudi danes je z nami. Še posebej pa je med nami v cerkvi. Se še spomniš? Od kar je na svetu človek, išče Bog načine, kako bi se nam čim bolj približal. Nazadnje je izbral tabernakelj. A do tja naju čaka še dolga zgodba.«

 

Naloga:    

Preberite zgodbo o Noetu in se pogovorite, kje je danes pok-varjenost in kje živi Noe, ki se želi rešiti. Kako se boste izogi-bali slabemu?

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information