natisni
PDF

6. Novo ime

Župnik Janez je dobil nov zagon za delo. Vesel je, da lahko nekomu približa veselje nad Božjo bližino. Pravzaprav tudi sam na novo doživlja, kako velik je Bog. Ko se pogovarja z Žanom, odkriva, kako je Bog iznajdljiv v svoji ljubezni. Pa ne le iznajdljiv, tudi vztrajen je. Ljudje se mu že od samega začetka upiramo, on pa kar vztraja. Kako potrpežljiv je! Adam in Eva sta se mu uprla. Vse sta hotela po svoje. Uprl se mu je Kajn, pa tudi ljudstvo v Noetovih dneh. Medtem, ko tako premišljuje in vpisuje zadnji pogreb, zazvoni zvonec. Bog ve, kdo prihaja ob tej uri? Tisti, ki želijo urediti kakšne dokumente ali prinesti dar za sveto mašo, se navadno zvrstijo takoj pa maši, potem pa v župnišču zavlada tišina. No, tokrat je nekdo na vratih.
Župnik Janez vstane in gre odpret. Za vrati stoji Žan. Ves je objokan.
»Kaj pa je tebe prineslo ob tej uri?« presenečeno vpraša župnik.
»Starša sta se sprla zaradi mene. V šoli imam težave s slovenščino, pa je ogenj v strehi. Nihče se ne pogovarja z mano, potem pa je tako, kot je. Kadar pride do teh prepirov, se mama jezi na atija, zakaj smo zapustili domovino in prišli sem. Pa še v to vas, kjer te vsak gleda postrani. Nisem mogel več poslušati prepira in sem jo pobrisal iz hiše. Saj ne bosta opazila. Mislita, da sem v svoji sobi in da se spravljam spat,« se izlije iz Žana.
»Torej starša ne vesta, kje si. Tudi tega ne vesta, da prihajaš k meni?« ga župnik ustavi.
»Ne, saj ju nič ne zanima,« reče Žan ravnodušno.
A župnik odvrne: »No, no, Žan, počasi. Zate vseeno skrbita. Si oblečen in sit, imaš streho nad glavo in gotovo jima ni vseeno zate. Skrbi in bolečine pa jima dostikrat zameglijo oči, da bi te videla. A vseeno te imata rada.«
»Ne vem,« pravi Žan. »Ampak, »zakaj bi jima razlagal, kje sem, če se z mano sploh ne pogovarjata?«
»Razumem, Žan, da je težko, a v odnosih moramo vztrajati tudi, ko je naporno. Skušaj biti še doma tako iskren, kot si pri meni,« ga opogumlja župnik.
»Se bom potrudil,« obljubi Žan, a takoj nadaljuje: »Pustiva to, Janez, povej mi kaj lepega iz Svetega pisma.«
»Rekel si, da mamo boli, da ste morali zapustiti domovino,« začne župnik.
»Ja, saj je tudi meni težko,« prizna Žan.
»Razumem. Zanimivo pa se mi zdi, kako je to povezano z zgodbo, ki sem ti jo želel povedati danes. To je zgodba o Abramu. Mirno je živel v svoji domači deželi. Bil je pošten, Bog pa ga je nagrajeval s sadovi njegovih rok. Sveto pismo pravi, da je bil bogat z živino, s srebrom in z zlatom. Bog ga je izbral, da bi se po njem približal svojemu ljudstvu. Zaupal mu je, da bo postal oče velikega naroda in v last prejel čudovito deželo.«
»In? Se je vse to res izpolnilo?«
»Da. A Bog včasih najprej vzame, da bi lahko dal. Abram je moral zapustiti svojo domovino v Mezopotamiji in se podati na pot v neznano. Dolgo je taval kot tujec brez doma. Bog mu je obljubil, da bo njegovih potomcev več, kot je zvezd na nebu, a Abramova žena Sara mu je v pozni starosti rodila le enega sina. Pa še tega je Bog zahteval zase. Abramu je naročil, naj ga daruje kot žgalno daritev.«
»Kaj, sina naj ubije?« se zgrozi Žan.
»Da. Toda Abram je Bogu zaupal. Vedel je, da ga ima Bog rad in da lahko še tako čudne in težke stvari spremeni v dobro. Zato je sina Izaka položil na oltar. V tistem hipu pa se mu je prikazal Božji angel in mu naročil, naj namesto Izaka daruje ovna, ki se je v bližini z rogovi zapletel v trnje.«
»Bog je pa res čuden, saj to sem ti povedal že prvi dan. Zapre se v tabernakelj, da bi bil z nami. Veliko obljublja, potem pa vzame človeku še tisto malo, kar ima,« razmišlja Žan in nadaljuje: »Pa je torej Abram prišel v obljubljeno deželo? Je res postal oče velikega naroda? Je Bog poskrbel zanj, ali pa je ostalo le pri obljubi?« zaskrbljeno sprašuje.
»Abram je moral dozoreti v zvestega služabnika Božjih načrtov,« razlaga župnik. »Z dejanji in odločitvami je izkazal svojo zvestobo Bogu. Postal je nov človek in dobil tudi novo ime – Abraham. Bog ga je tako postavil za očeta izvoljenega naroda, Izraela. Iz njegovih potomcev je izšel tudi Jezus, sam Božji sin.«
»Kako čudne stvari počne Bog,« se čudi Žan. »Še ime mu je spremenil ... Ali ima z vsakim kakšne načrte, kot jih je imel z Abrahamom?«
Župnik se nasmehne: »Da, Žan. Ko sva se prvič srečala, sem razmišljal o tem, kakšen načrt ima Bog z mano. Bal sem se, da se iz običajnega župnika spreminjam v meniha. Nikogar ni bilo, ki bi mu lahko pripovedoval zgodbe o Božji ljubezni. Takrat pa je Bog poslal tebe. - In veš, kaj je še zanimivo?« nadaljuje župnik. »Abramovo zvestobo je Bog nagradil tudi z novim imenom. Dal mu je ime Abraham. Tudi v najinem imenu je nekaj zanimivega, na to sem pomislil, ko sva se srečala. Ti si Žan, kar po slovensko pomeni Janez. Bog te je pripeljal v Slovenijo in ti dal za družbo Janeza. In meni Janezu, je v strahu, da bom postal samotar, po tebi prinesel novo mladost. Tako jaz postajam bolj Žan, ti pa Janez. Mar ni to zanimivo?!«
Žan pokima, a ostane brez besed. Župnik ga poboža po skuštranih laseh in reče: »Bog torej poskrbi, le zaupati mu morava. Sedaj pa hitro steci domov, da starša ne bosta v skrbeh.«

argaiv1753

Naloga:    

Abramu je Bog spremenil ime, ker mu je zaupal načrt, ki ga ima z njim. Poiščite krstno knjižico in poglejte, kdaj ste bili krščeni. Pogovorite se, da bi jasneje spoznali načrte, ki jih ima Bog z vami.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information