natisni
PDF

7. Ta boleča zavist

Župnik je Žanu ponudil pomoč pri učenju slovenščine. Stopil je tudi do njegovih staršev in jima povedal svoj predlog. Sprva se jima je zdelo čudno, da se župnik zanima za Žana in da mu je pripravljen pomagati, a pomoč sta sprejela. Tako in tako sta imela polno glavo drugih skrbi. Še vedno se nista vživela v novo okolje in nikogar drugega ne poznata, ki bi želel pomagati Žanu. Če se nekdo sam ponudi in je pripravljen brezplačno učiti Žana, pa naj bo tako.
Žan je vesel, da je v prijatelju dobil še učitelja. Veselil se je skupnega druženja, pa čeprav ob učenju slovenščine. V Janezu je našel nekoga, ki ga razume in s katerim lahko deli svoje težave in navdušenje.
Sošolci so opazili, da se Žan, ki sicer k verouku ne hodi, zelo domače pozdravlja z župnikom. Za župnika jim sicer ni bilo dosti mar. Zakaj bi ga cenili in spoštovali, ko pa jim starši ne kažejo takšnega zgleda? Vseeno pa jih je jezilo, ko so videli, kako prijazen je z Žanom, ki se ga vsi izogibajo. Prav župnik, ki bi moral po njihovem mnenju prvi ločiti med vernimi in nevernimi, s posebno skrbjo gleda na Žana.
Pri slovenščini je Žan kmalu pokazal napredek. Ko ga je učiteljica vprašala, kdo mu pomaga, je z veseljem povedal, da je to župnik. Učiteljica je bila vesela, da Žan končno popravlja ocene, pri sošolcih pa je nevoščjivost naraščala. Žan je to opazil in bolelo ga je, da ni nikoli dovolj dober zanje. Enkrat ga izločijo, ker je tujec, drugič, ker se trudi v šoli. Nikoli ni prav.
Pri učenju slovenščine o vsem tem potoži župniku. Ta dobro razume, kaj boli Žana. Tudi sam je že utrujen od nenehnega nasprotovanja. Sočutno se mu nasmehne: »Ah, Žan, takšno je naše življenje. Saj se spomniš ene prvih zgodb iz Svetega pisma. Sprašuješ se, zakaj je med sošolci tako huda zavist. Kajna je zavist pripeljala celo do tega, da je ubil Abela. Namesto, da bi se potrudil in tudi sam dal Bogu najboljše, se je znebil brata. Tako je tudi z nami. Raje zavidamo drugim in jih odrivamo od sebe, kot da bi se trudili narediti največ iz sebe.«
»A zakaj Bog tega ne prepreči? Zakaj čaka in dopušča, da se dogaja slabo?« se Žan ne more sprijazniti.
»Ah, Žan, ljudje smo neučakani, pri Bogu pa je potrebna potrpežljivost,« razlaga župnik. »Poglejva, kako je vodil Izraelsko ljudstvo od Abrahama do Jezusa. Slišal si, da je imel Abraham sina Izaka. Izakovemu sinu je bilo ime Jakob. Imel je dve ženi. Prva mu je rodila veliko otrok, druga pa Jóžefa in Benjamina.«
Žan prekine pripoved: »Dve ženi? No, to mi je domače. Tudi pri nas imajo muslimani več žena. In kje se je začela tekmovalnost, kdo je bil kriv za vse?« prehiteva Žan.
»Da, običajno je res eden vedno kriv,« se strinja župnik. »Tokrat je bil Jožef tisti. Oče ga je imel najrajši, vsaj tako se je zdelo bratom. Nekoč mu je dal lepo suknjo. Bratom je prekipelo. Ubili bi ga, če se ne bi ustrašili Božjega maščevanja. Raje kot da bi se umazali z njegovo krvjo, so ga prodali za sužnja.«
Žan se čudi: »Ubogi Jožef. Kako daleč lahko pripelje nevoščljivost! Zakaj ne vzame Bog stvari v svoje roke? Zakaj se skriva v tabernaklju, namesto da bi pokazal svojo moč in uredil stvari, kot je treba?«
Župnik prikima: »Oh, Žan, popolnoma razumem tvojo jezo. Tudi sam se velikokrat zalotim, kako se jezim na Boga, da me pusti čakati. Moje delo se mi zdi pogosto tako prazno. Kot bi leta in leta sejal, pa nič ne bi zraslo. A prav v Svetem pismu najdem tolažbo.«
»Zgodbe o človeški zavisti in hudobijah so ti v tolažbo?« se čudi Žan.
»Ne. Tolaži me Bog, ki zmore še tako strašno zlo obrniti v dobro,« pojasni župnik.
»Je torej Bog rešil Jožefa?« je Žan radoveden.
»Je. A ni šlo lahko,« odgovori župnik. »Jožef se je v Egiptu izkazal za zelo bistrega. Razložil je faraonove sanje in postal upravitelj egipčanske dežele. Čez čas je v deželi njegovih bratov zavladala lakota. Bratje so pripotovali v Egipt, da bi kupili žito. Spet so srečali brata, ki so ga pred mnogimi leti prodali za sužnja. Stopiti so morali pred njega, mu priznati svoj greh in ga prositi za pomoč.«
 »Oh, kako lepo bi bilo, če bi imel tudi jaz nekaj, kar bi moji sošolci potrebovali. Potem bi me spoštovali in če bi to delil z njimi, bi me imeli radi,« razmišlja Žan.
Župnik prizna: »Razumem te, Žan. Tudi jaz bi rad ljudem dal nekaj, kar si želijo. Rad bi, da bi v meni videli veselo sporočilo, pa se me pogosto izogibajo, kot da vidijo strašilo.«
Žan je molčal. Čutil je, da si delita bolečo resnico. In neverjetno - vse to, vsa njuna doživljanja so zapisana v Svetem pismu. Bog je neverjeten! Na začetku se mu je zdel predvsem čuden, sedaj pa postaja privlačen. Kako vse vodi, kako iznajdljiv je … Tega človek res ne zmore. In koliko upanja mu daje. Če je poskrbel za Jožefa, bo poskrbel tudi zanj. Gotovo bo poskrbel. Saj že skrbi.

argaiv1753

Naloga:    

Bratje so egiptovskega Jožefa iz zavisti sklenili umoriti. Kako pa ti premaguješ zavist in ljubosumje? Vsak naj pove svoj primer, potem prosite Boga, naj vam pomaga živeti z drugimi v ljubezni.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information