natisni
PDF

8. Bog v ognju

Kako peklensko boli, če nisi sprejet. Kakor da bi v tebi gorel ogenj. Velika noč je in vsi govorijo o praznovanju, le Žan je tiho. Pri njih doma teh praznikov ne praznujejo. Starša se ne menita za tukajšnje običaje, svoje pa sta tudi opustila. Njuno življenje se vrti le še okoli dela. Žanove dneve pa zaznamujejo dogodki v šoli in srečanja z župnikom. Rad prihaja k njemu, prijateljstvo z njim ga opogumlja. Še vedno pa ga boli, da ga sošolci ne sprejmejo. Posmehujejo se mu. Nikoli ni dovolj dober zanje. Vedno poiščejo kaj, da se mu lahko smejejo.
Tudi danes so se mu smejali, ko je narobe naglasil ime grape ob vasi. Poklapan odide iz šole in kar samo ga nese v cerkev. Nikoli ni klečal, tokrat pa kar pade na kolena na mestu, kjer je prvič srečal Janeza. Gleda v gorečo lučko pri tabernaklju in misli na tisočkrat bolj gorečo bolečino v sebi. Razpet med dvema ognjema sprašuje Boga, kje je, zakaj se skriva, zakaj ne pomaga ...
Tokrat je župnik tisti, ki razsvetli temo v cerkvi. Nihajna vrata odstrejo svetlobo. Žan se zdrzne. Župnik pristopi in tiho poklekne poleg njega. Globoko v sebi čuti Žanovo bolečino.
»Kaj te žge, Žan?« ga čez čas prijazno vpraša.
»Oh, vedno isto … Ne marajo me. Nikoli me ne bodo sprejeli. Kje je Bog? Zakaj ne pomaga?« potoži.
»Ah, Žan, vztrajna morava biti,« ga skuša opogumiti župnik. »Bog je! Včasih tudi on žge, da bi nas prečistil. Bog je kakor ogenj, ki enkrat sveti, drugič prečiščuje. Uničuje pa nikoli! Nikoli ne uniči nič dobrega, ne boj se!«
Žan se čudi, da župnik tudi tokrat vidi v njegovo dušo. Govori mu o ognju in luči, kot da bi vedel, kako ga žge bolečina in kako si želi najti lučko v temi.
 »Še mi povej o ognju,« zaprosi. »V meni gori kot v peči – to verjetno ni Bog. Je Božji ogenj podoben lučki, ki tli pri tabernaklju? « sprašuje.
Župnik malo pomisli: »Žan, naj ti povem zgodbo o tem, kako se je Bog nekoč razodel v ognju?«
»Povej,« zaprosi Žan.
Župnik začne pripovedovati: »Jožefovi bratje, Izraelci, so bili v Egiptu lepo sprejeti. S svojimi družinami so se naselili med Egipčane in bili dobrodošli. Leta so minevala, Jožef in faraon sta umrla. Ljudje so pozabili na njuno prijateljstvo. Izraelci so postali manjvredni tujci, ki so jih Egipčani izkoriščali in imeli za sužnje. A Bog ni pozabil nanje. Izbral je moža po imenu Mojzes in se mu na poseben način približal.«
Žan se spomni: »Mojzes, za to ime sem že slišal. Kako sta se srečala Bog in Mojzes?«
»Mojzesu se je življenje obrnilo na glavo,« pripoveduje župnik. »Iz faraonove palače je moral zbežati v puščavo. Tam se je na nenavaden način srečal z Bogom.«
»Kako pa?« zanima Žana.
»Bil je vroč dan,« nadaljuje pripoved župnik. »Mojzes je gnal čredo ovac na pašo. Naenkrat je zagledal grm, ki je gorel, a ni zgorel. Želel se je približati tej čudni prikazni, tedaj pa je zaslišal glas, ki je prihajal iz sredine grma. Bog mu je spregovoril. Naročil mu je, naj se vrne v Egipt in osvobodi zasužnjene Izraelce. Mojzes se je prestrašil tako težke naloge. Vprašal je, kaj naj reče ljudem, kdo ga pošilja. Bog, ki se je takrat prvič razodel po imenu, mu je odgovoril: 'Jaz sem, ki sem'. Reci, 'Jaz sem' me je poslal.«
»Čudno ime, Jaz sem,« pravi Žan. »A najbrž bo kar držalo. Bog je tisti, ki je vedno tu. Bog je. Saj res, táko ime je zanj pravo. On je in pika,« se Žanu posveti; potem pa nadaljuje: »No, povedal si mi o Bogu v ognju. Še vedno pa ne vem, kaj naj počnem z ognjem, ki je v meni. Kakšno zvezo ima Bog in žgoča bolečina, da me sošolci ne marajo?«
Župnik mu na vprašanje odgovori z novim vprašanjem: »Veš, kaj je rekel Mojzes Bogu, ko ga je ta poslal k faraonu?«
»Ne vem, kako naj bi vedel,« odvrne Žan.
Župnik pove: »Vprašal ga je, kako naj se postavi pred faraona, ko pa ne zna z besedami. Bog mu je obljubil, da bo z njegovimi usti. Pomagal mu bo poiskati prave besede in ga učil, kaj mora povedati. Hkrati mu je poslal še brata Arona, da bi mu bil v oporo. - No vidiš, Žan, Bog vedno poskrbi. To je odgovor tudi za tvoja usta,« se župnik posmeje, potem pa nadaljuje: »Kadar te bo strah, da boš spet kaj narobe rekel, si zapomni: Bog je s tvojimi usti in te bo učil. Hkrati pa ti je dal tudi brata Janeza, mar ne?«
Ogenj v srcu Žana končno pojenja. Saj res, tako bo že šlo. Bog je, pa čeprav ga ne razume najbolje. Pa tudi župnika ima za sopotnika. Tako bo že šlo. Potolažen in opogumljen se Žan odpravi domov.

argaiv1753

Naloga:    

Bog se je Mojzesu razodel v gorečem grmu. Kdaj si posebej čutil Božjo bližino? Pogovorite se o tem in se Bogu zahvalite, da je z vami.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information