natisni
PDF

9. V obljubljeno deželo

Žan je vesel druženja z župnikom, a čuti, da nekaj manjka. Zdi se mu, da bi se najraje pridružil likom, o katerih govori župnik. Vsak ima svoje težave, marsikdo ga hudo polomi, a tisti, ki vztraja z Bogom, se zdi potolažen. Še več. Žan doživlja, kot bi bile zgodbe povezane v nekakšno karavano, ki se pomika proti cilju. Ljudje, ki so srečali Boga, vedo, kam gredo in komu pripadajo. On pa ve le to, da se v novem kraju še vedno ne znajde. Ne ve, kam gre, nikomur ne pripada. Včasih bi se najraje preselil v župnišče k Janezu, ki mu je postal kakor oče. A župnik pravi, da je njegov dom pri starših.
Žan bi župniku rad zaupal, kar čuti. A na hitro se tega ne da razložiti. Med učenjem slovenščine je premalo časa. Ko ga ujame v cerkvi ali pred župniščem, mine srečanje kakor blisk. O tem, da bi rad pripadal, da bi rad vedel, kam gre …, o tem mu bo povedal, ko bosta v miru.
Zdi se, da Bog res vodi njegovo življenje. Kmalu poskrbi za priložnost, da se lahko župnik in Janez v miru pogovorita. Janez ga namreč povabi, da bi šla skupaj nabirat kostanj. Starša se več kot toliko ne sprašujeta, kaj se dogaja z Žanom. Pri ljudeh se malo pozanimata, kakšen je župnik in ali je z njim vse v redu. Ko izvesta, da je prijazen in da ni še nikomur storil nič žalega, pustita Žana na kratek izlet.
Janez in Žan med potjo klepetata, ponavljata slovenščino in nabereta precej lepega in debelega kostanja. Nato se vrneta v župnišče, da bi ga spekla. Med tem, ko ga pripravljata, se Žan opogumi:
»Župnik Janez, sedaj se že nekaj časa poznava. Nisi mi še sicer povedal, kako je prišel Bog v tabernakelj, a čutim, da je res, kar mi o Njem pripoveduješ. On je tam, pa tudi z mano je. Ampak nekaj mi manjka.«
Župniku pridejo skoraj solze v oči. Kako dovzetna je lahko otroška duša, pomisli. Kako hitro otrok začuti, da je Bog tu in da je dober. Po moško se skuša zbrati. Reče mu: »Povej, Žan. Kaj manjka?«
Žan malo pomisli. Skuša najti prave besede. Nato poskusi: »Zdi se mi, da so ljudje, o katerih mi pripoveduješ, med sabo povezani. Srečali so Boga in šli za njim. Zdi se mi, kot bi bili skupaj na isti poti. Kot karavana, kot množica, ki hodi za Bogom, gredo proti nekemu cilju. Jaz pa ne vem, kam grem. Še huje je, da sem sam.«
Janez ne more ostati po moško trden. Otrok ga razneži. Stisne ga k sebi in reče: »Ti si res pravi Božji otrok! Prav imaš. Bog povezuje ljudi, ki mu sledijo. Posebej je izbral Izraelce, da so kot narod hodili za njim. Danes pa nas povezuje v Cerkev, kjer smo kot nekdaj Izraelci zbrani na poti v obljubljeno deželo. Tudi ti pripadaš temu ljudstvu, tako kot jaz.«
»Kaj res?« se Žanu zasvetijo oči. »Sem tudi jaz s tabo na poti?«
»Da,« reče župnik. »Skupaj greva v obljubljeno deželo. Morda pa naju lahko poleg preprostih svetopisemskih zgodb poveže še nekaj. A poglejva naprej, kako se je razpletla zgodba o Mojzesu.«
»Saj res,« se spomni Žan. »Je Mojzesu uspelo prepričati faraona?«
»Ni šlo ravno gladko, a kjer je Bog, tam je moč,« pove župnik in nadaljuje: »Faraon ni hotel osvoboditi Izraelcev, zato je moral Bog pokazati svojo moč. Na Egipčane je poslal nadloge: požrešne kobilice, strupene kače, komarje, muhe, bolezni … Ker faraon ni in ni hotel popustiti, je slednjič Bog pomoril vse egiptovske prvorojence. Izraelci so lahko končno zapustili deželo. A faraon si je kmalu premislil. Za njimi je poslal svojo vojsko. Bog pa je poskrbel, da se je Rdeče morje odprlo in so lahko po suhem ubežali pred Egipčani. Vsi faraonovi vojaki so utonili v morju.«
»Grozno,« se Žan čudi napeti pripovedi.
»Da,« se strinja župnik, »še bolj grozno pa je, da so Izraelci še vedno godrnjali nad Bogom, kljub temu, da so videli njegova velika dela. V puščavi so se pritoževali in bi se najraje vrnili v Egipt ter zamenjali svobodo za polne lonce. Šli so celo tako daleč, da so začeli častiti druge bogove. Bog pa ni obupal nad njimi. Da bi bili na poti v obljubljeno deželo bolj povezani, je po Mojzesu z njimi sklenil novo zavezo. Dal jim je deset zapovedi, s pomočjo katerih so kljub padcem vendarle vztrajali skupaj in zapovedi ohranili vse do današnjega dne,« zaključi pripoved župnik.
 »Neverjetno, da se lahko nekaj ohrani skozi tako dolgo dobo,« se čudi Žan. »Kakšne pa so te zapovedi?«
»Če ti je prav, se lahko o njih pogovoriva, po tem ko bova ponovila sklanjatve. Sedaj pa poskusi kostanj, ki se je med tem spekel,« predlaga župnik.
»Ampak, Janez, nisi mi še odgovoril, komu pripadam. Nočem biti sam. In kako naj vem, kam me vodiš?« vztraja Žan.
»Oh, Žan« se župnik nasmehne, »ti rasteš hitreje kot jaz. Da, hotel sem ti povedati, da so Izraelce v hoji za Bogom povezovale Božje zapovedi. Tudi nas lahko povežejo in hkrati kažejo pot vse do tabernaklja.«
»No, potem jih želim spoznati. Rad bi razumel, kam grem in ne bi bil rad sam,« je Žan odločen.
 »Obljubim ti, da se bo to zgodilo,« veselo zatrdi župnik in mu poda pečen kostanj.

argaiv1753

Naloga:  

Na poti v obljubljeno deželo so bili Izraelci povezani v veri, da jih vodi Bog, ki jim je dal tudi zapovedi. Kaj pa vas povezuje v družini? Ali vas povezuje tudi vera in skupna molitev? Skupaj zmolite večerno molitev.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information