natisni
PDF

10. Visoka cena

Žan se ob župnikovih pripovedih o velikih likih Stare zaveze navdušuje nad nenavadnimi srečanji Boga z ljudmi. Želi si spoznati deset Božjih zapovedi in izvedeti še kaj več. Župnik je tega nadvse vesel. Rad nekomu posreduje zgodovino odrešenja, sporočilo o Božji ljubezni in Bogu, ki je tudi danes z nami.
Tako minevajo meseci. Žan je navdušen nad kraljem Davidom in Salomonom. Preroki ga nekoliko plašijo. Postaja mu jasno, da zvestoba Bogu prinaša trpljenje. To se mu je upiralo, a sluti, da je tako prav. Bog ga privlači. Noče se oddaljiti od želje, da bi hodil za Njim, a boji se trpljenja. V sebi še vedno podoživlja grozote vojne. Potil se je, ko je poslušal o trpljenju preroka Jeremija in mučeništvu makabejskih bratov.

argaiv1753


Vprašanje, zakaj Bog ne prepreči trpljenja, postaja v njem vedno bolj glasno. Župnik pa mu potrpežljivo prikazuje lik za likom, zgodbo za zgodbo, da bi Žan razumel, kako pomembno je, da v težavah in trpljenju ne izgubimo zaupanja v Božjo previdnost.
Danes je Žan še posebno nestrpen. »In kdaj bova končno prišla do skrivnostnega kraja, pred katerim vsak dan ure in ure moliš?«
Župnik odvrne: »Mislim, da je čas, da se iz Stare zaveze dvigneva v novo dobo, ko je Bog sam stopil na zemljo, da bi nam pokazal, zakaj je smiselno vztrajati kljub trpljenju.«
»Kar na zemljo je stopil?« se čudi Žan.
Župnik prikima: »Da. Hotel se nam je kar najbolj približati. S svojim ljudstvom je bil povezan z zapovedmi, ki so jih hranili v skrinji zaveze. Na poseben način je bil prisoten v templju, ki ga je dal zgraditi kralj David. A ljudje so se od njega še vedno oddaljevali. Zato je stopil na zemljo.«
»To pa je moralo biti veličastno,« se Žan zamisli.
»Da in ne hkrati,« odvrne župnik.
»Kako to misliš?« vpraša Žan.
»Saj že veš, da Bog pogosto deluje zelo drugače, kot bi mi predvidevali,« se župnik nasmehne in začne pripovedovati: »Bog je poklical še zadnjega izmed prerokov, da bi po njem napovedal svoj prihod. Njegovo ime je bilo Janez Krstnik. Bil je zanimiva pojava. Živel je v puščavi, oblačil se je v kameljo kožo, jedel kobilice in med divjih čebel.«
Žan se začne smejati: »Bog pa ima smisel za humor, da po takem čudaku sporoča tako pomembne novice.«
»Da, strinjam se,« se nasmeje še župnik. »Bog vedno preseneča, zato moramo biti zelo pazljivi, da ga ne spregledamo. Tisti, ki so v Janezu Krstniku videli le čudaka, so spregledali njegovo sporočilo. Janez jih je vabil, naj se spreobrnejo, naj ne bodo zagledani vase, naj se veselijo življenja in naj zaupajo, da jih Bog ljubi.«
»Lepo sporočilo. Potem se nanj niso jezili, tako kot na preroka Jeremija?« vpraša Žan.
»O pač, tudi nanj so se nekateri jezili. V tistem času je v deželi vladal kralj Herod. Rad je poslušal Janeza, a spravljal ga je v zadrego. Javno mu je namreč očital, da je poročil ženo svojega brata. Vladar bi moral biti ljudem za zgled, zato je bila njegova pokvarjenost za Janeza nedopustna,« razlaga župnik.
»Kaj je naredil Herod?« zanima Žana.
»Oh, Herod je dal Janeza zapreti v ječo. K temu ga je nagovorila žena, ki Janeza ni mogla prenašati. Herod bi ga najbrž kmalu izpustil, saj ga je njegovo sporočilo v globini srca privlačilo. A zgodilo se je, da se je zagovoril na neki zabavi. Lepi pastorki je v zameno za ples obljubil, da ji izpolni kakršnokoli željo. Ta je tekla k materi in jo vprašala, kaj naj ga prosi. Ta ji je naročila, naj od kralja zahteva Janezovo glavo.«
»Oh, grozno. Kako si je lahko kaj takega zaželela?!« vzklikne Žan.
»Sovraštvo nima meja, saj veš,« reče župnik.
»In potem? Saj ga Herod menda ni dal res obglaviti?« hiti Žan.
»Herod je bil premalo odločen, da bi oporekal. Sram ga je bilo, da bi pred gosti požrl besedo in se zavzel za nedolžnega Janeza. Zato je svojo obljubo izpolnil. Pastorki je dal na krožniku prinesti njegovo glavo.«
»Janez, ne razumem,« protestira Žan. »Rekel si, da mi bo z začetkom nove zaveze, bolj razumljivo, zakaj Bog dopušča trpljenje. A to, kar praviš, je šele norost. Zakaj je moral tako grozne smrti umreti nekdo, ki je oznanjal tako čudovito sporočilo in pripravljal ljudi na prihod Boga?!«
»Žan, bodi potrpežljiv,« ga miri župnik. »Vztrajni moramo biti, če želimo doumeti Boga in sprejeti trpljenje. Tukaj se ne da prehitevati.«
»Ta župnik. Vedno ima prav,« pomisli Žan sam pri sebi. Še ga boli, da svet ni takšen, kot si ga predstavlja. A mora vztrajati. Mora izvedeti, kako je Bog stopil na zemljo.

 

Naloga:    

Janez Krstnik se je postavil za resnico in zato moral umreti. Ali si se že kdaj postavil za resnico? Kako se je končalo? Pogovorite se, kako vztrajati v resnici kljub visoki ceni.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information