natisni
PDF

12. Bog na begu

Pri Žanu doma je vse kot običajno. Starša se zdita naveličana in brezvoljna. Zdi se, da je življenje že zdavnaj odšlo mimo njiju. Žan pa bi rad živel! Še sam ne razume, kaj natančno bi rad, a ve, da hoče živeti. Vedno bolj ga boli, da se doma vse vrti le okrog službe in zaslužka. Boji se prepirov, ki v valovih pustošijo po njihovem domu. Tudi to poletje je napeto glede dopusta in skupnih počitnic na morju. Ati je zopet padel v čudno krizo. Kot zmeraj se je začelo s prepirom z mamo in nadaljevalo z mučno tišino. Že nekaj tedno prihaja domov okajen in razdražljiv. Bolje je, da takrat nihče ne zine niti besede. Žan in mama raje nič ne sprašujeta.
Žan ne razume, kaj se dogaja. Mama pravi, da je to zaradi vojne in njihovega begunstva. V vojni je ati sodeloval pri osvobajanju nekega mesta in od takrat se mu to dogaja. Odkar so morali zapustiti domovino, se vse le še stopnjuje.
Žan ne more preboleti izgube starih staršev. Večkrat ga tlači mora. Ne more se sprijazniti, da tudi njegovih nekdanjih prijateljev in sošolcev ni več, ker so se zaradi vojne razšli po svetu.
Odkar pozna župnika, se Žan, ko mu je najtežje, zateče v cerkev. Pred tabernakljem premleva svojo bolečino. In ker preživi tudi župnik veliko časa kleče pred tabernakljem, se tam večkrat srečata. Tudi danes sta tam. Nekaj časa molčita, potem pa župnik vpraša Žana, kaj ga boli.
Žanu se ulijejo solze. Velikokrat sta že govorila o tem, da je potrebno življenje sprejeti takšno, kot je, a še vedno ne more sprejeti dejstva, da odrašča v begunski družini. Zakaj so morali zapustiti domovino? Zakaj mora biti tujec? Zakaj, le zakaj?!
Župnik Janez razume njegovo stisko, a ne more ga tolažiti s praznimi obljubami. Življenje je težko, to bo moral sprejeti. In ker sta se začela srečevati z Jezusom, Božjim sinom, ne more mimo njegovega bega.
»Žan, se spomniš, kako vesel si bil, ko sem ti pripovedoval o Jezusovem rojstvu,« začne župnik. »Jezus je bil otrok kakor ti. Še več, njegova družina je morala kakor tvoja zbežati iz domovine.«
»Ni mogoče,« se Žan začudi. »Bog – pa na begu?! Pa kaj še. Pred kom bi lahko bežal?«
»Kmalu po Jezusovem rojstvu so kralja Heroda obiskali modri z vzhoda. Danes jim pravimo trije kralji. Povedali so mu, da iščejo novorojenega kralja, da bi se mu poklonili. Herod jih je prosil, naj mu, ko ga najdejo, to nemudoma sporočijo, češ da bi se mu tudi sam rad poklonil. V resnici je bil prepričan, da ga bo novi kralj želel izpodriniti, zato je začel takoj kovati načrte, kako bi se ga znebil. Modri so Jezusa slednjič le našli, a so bili v sanjah opomnjeni, naj tega ne izdajo Herodu. Ko je ta spoznal, da ne bo od njih ničesar izvedel, je ukazal pomoriti vse dečke v Betlehemu in njegovi okolici, stare dve leti in manj. Jožefu pa je tisto noč angel naročil, naj nemudoma vstane, vzame Marijo in dete in skupaj z njima zbeži v Egipt. Nato so vse do Herodove smrti živeli v tuji deželi.«
»Omenil si modre iz vzhoda,« prekine pripoved Žan. »Kako so izvedeli, da se je Jezus rodil v Betlehemu?«
»Sveto pismo pravi, da so sledili zvezdi, ki je tisti čas vstala na nebu in jim kazala pot. Nazadnje se je ustavila nad krajem, kjer je bil rojen Jezus. Poklonili so se mu ter mu darovali zlata, kadila in mire,« pojasni župnik.
»Herodu so rekli, da iščejo kralja. Mar niso bili presenečeni, da so Jezusa našli v preprostem pastirskem bivališču, v jaslih, iz katerih jedo živali?« razmišlja Žan.
Župnik odvrne: »O presenečenju Sveto pismo ne govori. Ti možje niso po naključju imenovani 'modri'. Očitno je bila njihova modrost v tem, da so razumeli, da je Božja veličina še večja v ponižnosti in preprostosti.«
»In niso se čudili, niti ko je moral Jezus bežati pred Herodom?« razmišlja Žan dalje.
»Ne. Gotovo so vedeli, kako sebičnost pokvari človeke. Zaradi nje je pripravljen uničiti tudi, kar je na svetu najlepšega,« pojasni župnik.
»Kaj pa Marija in Jožef? Kako sta mogla vse to mirno prenašati,« se ne more načuditi Žan.
»Marija je očitno že kot preprosto dekle veliko premišljevala o tem, kaj Bog pričakuje od nje. Želela je izpolniti Božjo voljo, zato je zmogla sprejeti angelovo oznanjenje. Ob srečanju z njim je izrekla odgovor na tvoje vprašanje: 'Naj se zgodi kakor želiš ti, Bog. Želim ti služiti, ker vem, da si neskončno dober.'«
»In Jožef?« sprašuje Žan. »Če bi bil moj ati na njegovem mestu, bi robantil po dolgem in počez. Vsi bi se morali skriti pred njegovo slabo voljo. Napil bi se in kričal na vsakogar, ki bi ga srečal.«
»Žan, razumem, da te boli, ko je ati takšen. Na neki način pa vsi težko sprejemamo stvari, ki jih ne moremo razumeti,« reče župnik.
»Da. A kako naj sprejmem, da sem se moral roditi v deželi, kjer je vojna pognala v beg toliko družin? Še vedno ne razumem, zakaj se je moralo to zgoditi?« prizna Žan.
»Tudi Marija marsičesa ni razumela, a zaupala je, da jo vodi Gospod. Tudi tebe vodi. V težkih dogodkih te ni pustil samega. Pripeljal te je sem, da bi ti pokazal drugačno pot. Tvoja bolečino spreminja v priložnost, da se srečaš z Jezusom, ki je bil begunec kot ti,« ga župnik spodbuja.
»Še vedno me jezi,« vztraja Žan.
 »Razumem, Žan, a tudi ti se boš moral odločiti. Lahko se vse življenje jezimo na Boga - ali pa iščemo, kaj od nas pričakuje. Modri so iskali Božjo voljo, Marija in Jožef tudi, Herod pa se ji je uprl. Tudi mi smo zmeraj pred odločitvijo. Na nas je, ali sprejmemo Boga v svoje življenje - ali pa ga zavrnemo.«
»Zapleteno,« se Žan zamisli. »In kako se človek nauči prepoznavati, kaj Bog hoče, kaj je dobro in kaj slabo?« sprašuje.
»No, preko starozaveznih zgodb se počasi bližava Jezusu. Ob njem se bova učila prisluhniti pravemu glasu in ločevati dobro od slabega.«
»Prisluhniti pravemu glasu, ločevati dobro od slabega ... Zapleteno govoriš, Janez. Misliš, da te bom lahko razumel?« podvomi Žan.
»O boš, boš. Le vztrajati moraš,« odvrne župnik . »Zdaj pa pridi, v mladinski sobi lahko preizkusiva novo mizo za pingpong.«

argaiv1753

Naloga: 

Sveta družina je morala bežati pred Herodom v Egipt. Ali poznaš koga, ki je moral bežati iz svoje dežele? Ali ga sprejmeš kot druge prijatelje? Pogovorite se o beguncih in tujcih v vašem kraju in zanje zmolite zdravamarijo.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information