natisni
PDF

14. Staro prijateljstvo

Oh, saj tudi Žan ni iz kamna. Čuti, kako ga že lep čas premetava. Ni mu vseeno, da je na neki način pustil ob strani staro prijateljstvo z župnikom Janezom. Res je, počitnice so prinesle nov veter v njegovo življenje. Odkar so spet sedli v šolske klopi, se med sošolci čisto drugače počuti. Ni več tujec kot prej. Osvojil je navade vrstnikov, vedno je dobro oblečen, po naglasu se komaj še opazi, da ni domačin.
Povrhu vsega pa je zaljubljen. Sošolka Nina se že nekaj časa vrti okrog njega. Tudi ko je še imel težave pri izgovarjavi, mu je rada pomagala, sedaj pa sta se posebej ujela v glasbeni šoli. Ona igra klavir, on pa je navdušen nad kitaro. Oba sta začela sanjati o skupnih nastopih. Ko sta prvič skupaj zapela in zaigrala, sta bila v devetih nebesih.
Nina je iz družine, kjer ob nedeljah redno hodijo k sveti maši, a njihova vera je le nedeljska obleka. Starši ne prenašajo župnika, ki nima dlake na jeziku in pogosto svari pred vero, ki je le prazna navada.
Ob Nini začne Žan na novo razmišljati o starem prijateljstvu. Kadar pomisli na župnika Janeza in na otroška srečevanja z njim, se v njem prebudi nenavadno domotožje. Pri župniku se je doslej počutil še najbolj doma. Ne more razumeti, da ga tisti, ki hodijo redno k nedeljski maši, ne doživljajo kot svojega očeta, saj jim je po veri še veliko bližji kot njemu. Nasprotno. Zanj celo pravijo, da je premalo življenjski, da pretirava. Žana te opazke bolijo.
Burna najstniška leta so polna želje po zabavi in veseljačenju. Polnega življenja si želi tudi Žan in jezi ga je, kadar sošolci pravijo, da je Cerkev veselju nasprotna. Župnik Janez že ni proti veselju. Koliko veselja je našel ob njem, ko sta skupaj igrala namizni tenis, nabirala kostanj in klepetala na vrtu. A glasovi prijateljev so vedno glasnejši.
Počasi se vsega nabere. Ne more iti kar mimo. Ne zdi se mu pošteno, da bi župnika Janeza kar pospravil v nekakšen predal, preden se ne prepriča, če res sodi tja. Ne more se strinjati z večino. Župnik ni tak, kot ga skušajo prikazati. Tudi Boga ne doživlja kot oni. To mu povzroča nemir. Mora se opogumiti in obiskati starega prijatelja.
Dežuje in zdi se, da je danes pravi čas, da ga obišče. Saj nima kaj početi. Ampak kako naj se kar pojavi po tolikem času. Že ve. Še najbolj prijetno je bilo, kadar sta se srečala v cerkvi, v polmraku pred večno lučko. Tam je nekaj posebnega, pa naj reče kdo, kar hoče. Tja bo šel.
Zamišljen se odpravi proti cerkvi. Prepričan je, da bo našel župnika na kolenih. Sluti, da ves ta čas moli tudi zanj.
Res. V mraku se pred šibko lučko srečata stara prijatelja. Oba sta ganjena. Vesta, da nekaj tako lepega, kot se je tukaj pred leti začelo, ne more umreti. Janez tudi tokrat ne izgublja besed.
»Povej, Žan, kaj te je prineslo,« naklonjeno reče.
Žan ve, da ni potrebno razlagati, kaj se je v tem času dogajalo z njim. Župnik ga je na neki način vedno spremljal, pa čeprav zelo drugače kot tedaj, ko sta se pogosto srečevala in pogovarjala. Nekaj časa je tiho, nato začne: »Prišel sem, ker mi stvari ne dajo miru. Prišel sem, ker ne morem mimo vsega, kar sem doživljal ob tebi. Najbrž sem prišel tudi zato, ker me tisti, ki je zaprt tamle notri, ne pusti pri miru. Ljudje govorijo različne stvari o tebi in Njem, pa o vajini Cerkvi. Zgodbe, ki se je tukaj začela, nisem slišal do konca. Zato sem tukaj.«
»Vem, o čem govoriš, Žan. Svet ni naklonjen tej skrivnosti, a kljub temu je čudovita,« odvrne župnik.
Žan prikima in nadaljuje: »Verjetno se ti bo zdelo čudno, Janez, a strinjam se s tabo, čeprav sem za dolgo časa izginil. A res, vem, da imaš prav. Bog je čudovit, čeprav ga svet noče poznati. Pa tudi mimo najinih srečanj ne morem. Rad bi prišel do konca skrivnosti. - Se spomniš, ko sem ti rekel, da želim pripadati. Se spomniš, ko si me učil deset zapovedi. Takrat bi te skoraj prosil, da me krstiš, potem pa me je odneslo. Najbrž ni bilo prav. A zdaj vem, da hočem o Njem, ki biva tukaj, izvedeti več in razčistiti tudi glede vprašanj, ki se mi zastavljajo ob vrstnikih.«
»In kaj te trenutno najbolj muči?« vpraša župnik.
»Veselje,« odvrne Žan. »Ne razumem, da tisti, ki hodijo v cerkev in poslušajo tvoje pridige, govorijo, da si prestrog in da jim greniš življenje. Pravijo, da je Cerkev ostala zadaj in da samo prepoveduje. Ne razumem jih, ker mi je bilo ob tebi vedno lepo. Po drugi strani pa tudi tebe ne razumem. Vedno si sam, delaš in moliš. Ne hodiš na zabave, nimaš ne žene ne otrok. Še kuhaš si sam. Kakšen je postal tisti Jezus, ki se je rodil v jaslih in bil begunec? Je hodil zagrenjen in sam po svetu? Se ni znal veseliti, ali kaj? Kaj je prinesel?« se Žan ne more ustaviti.
Župnik Janez je vesel njegovih vprašanj in komaj čaka, da nadaljujeta skupno iskanje. A vseeno predlaga: »Za staro prijateljstvo, ki se obnavlja, je morda najbolje, da najprej zaigrava partijo namiznega tenisa in potem nadaljujeva. Tule, v polmraku, bova težko začela s pogovorom o veselju. Nadaljevala pa ga bova lahko tudi tukaj,« se župnik nasmehne. »Žan, si za igro?«
Tudi Žan se smeje: »Seveda, danes se mi nikamor ne mudi.«

argaiv1753

Naloga: 

Ali tudi ti poslušaš kritike prijateljev na Cerkev in duhovnike? Skušaj najti lepe stvari v Cerkvi in pri duhovnikih. O njih se pogovorite in zmolite zanje očenaš.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information