natisni
PDF

15. Veselje

Župnik Janez in Žan sta po dolgem času odigrala partijo namiznega tenisa. Župnik je moral priznati premoč. Žan ga je pošteno namučil. Po igri skuhata čaj in si postrežeta s piškoti. Žanu se zdi, da se vrača v otroška leta.
Župnik, utrnjen od notranjih bojev, izžareva notranji mir. Igra, molitev, delo, počitek ... - zanj ima vse isti pridih. Želi izpolniti Očetovo voljo in služiti ljudem. To mu daje globok mir in tiho veselje. Srečen, da ima ob sebi starega prijatelja, začne pogovor.
»Veselje te torej vznemirja«, se nasmehne Žanu.
»Da,« prikima Žan. »Kako boš ugovarjal tistim, ki pravijo, da jim ti in Cerkev ne privoščita veselja?«
»Oh, Žan, nič ne bom ugovarjal. Nisem tu, da bi se branil, rad bi ti le sporočil veselo novico, zaradi katere je Bog sam stopil na zemljo,« odvrne župnik.
Žan se zamisli in reče: »Priznam, da mi je bilo v veliko tolažbo, ko sem se lahko našel v zgodbi o Jezusu, rojenem med pastirji in sem se v sveti družini na begu čutil sprejetega. Lažje sem sprejel svoje begunstvo, ko sem izvedel, da je tudi Bog živel kot begunec. A sedaj se počutim drugače. Kriza je mimo. Imam prijatelje. Zakaj se ne bi preprosto veselil in užival?« vpraša Žan.
Župnik odvrne: »Najin pogovor bo postal kmalu prazen, če se bova držala le svojih besed. Bog nam je dal svojo besedo, v njej bova našla odgovor na tvoje vprašanje. Hočeš, da odpreva Sveto pismo?« vpraša župnik.
Žan bi raje klepetal, protestiral in iskal po svoje, a iz spoštovanja do starega prijatelja in nekega globokega občutka, da se le-ta ne moti, sprejme pobudo.
»Toda ti beri,« se smeje. »Meni je nerodno bolj kot takrat, ko si me učil slovenščine.«
Župnik odpre Sveto pismo in poišče mesto v Janezovem evangeliju. Pogleda Žana, se mu nasmehne in začne brati:
»Svatba v galilejski Kani
Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj. Potem je šel dol v Kafarnáum in z njim njegova mati, njegovi bratje in njegovi učenci; in tam so ostali nekaj dni« (Jn 2,1-12).
Župnik dvigne pogled in vpraša: »Kaj praviš, Žan?«
»Le kaj je Jezus počel na svatbi?« se čudi Žan. »In njegova mama... Kako to, da jo je skrbelo za vino? Koliko pa so držali vrči?« hudomušno vpraša.
»Vsak je držal nekaj manj kot sto litrov,« pojasni župnik.
»Toliko? Čakaj, vrčev je bilo šest ... Saj to je več kot petsto litrov vina! Kaj? Toliko vina, da je Jezus naredil? Pa se ni bal, da se ga bodo potem konkretno napili,« se Žan ne more načuditi.
»O tem nam Sveto pismo nič ne pove. Vendar je gotovo vedel, da se to lahko zgodi. Kaj praviš, zakaj je to naredil?« vpraša župnik.
»Ker je imel rad ženina in nevesto« razmišlja Žan.
»Najbrž,« se strinja župnik. »Rad pa je imel tudi življenje. Vedel je, da je svatba nekaj čudovitega in da je tudi zakonsko življenje nekaj čudovitega. Vedel je, da druženje bogati človeka. Verjel je v ljubezen in jo hotel podpreti s takim dejanjem.«
»In se ni bal, da bi se ga napili?« vztraja Žan.
»Jezusu je bilo življenje vedno pomembnejše od predpisov. Ljudje pa so ga narobe razumeli in se spet in spet vračali v stare tire. Jezus želi, da se veselimo, da živimo polno. Namesto, da bi v polnosti zaživeli veselje in ljubezen, ki nam jo Jezus prinaša, pa smo ljudje sprevrgli njegove besede v novo kopico pravil in predpisov. Jezus noče tega. Želi, da bi bili preprosti in svobodni kakor otroci. Vabi nas, naj zaupamo, da bo Bog poskrbel za nas. On, ki oblači cvetlice na polju in daje hrano pticam, on bo poskrbel tudi za nas, ki smo vredni več kakor mnogo vrabcev. Za Boga smo tako dragoceni, da ima preštete celo lase na naši glavi, pravi Jezus. Zato naj ne skrbimo, ampak se predamo Bogu in živimo polno,« zaključi župnik.
Kako mogočno in prepričljivo so Žanu zvenele besede, ki jih je pravkar slišal. Zdaj se mu zdi še bolj noro, da se ljudje jezijo na župnika in se jim Cerkev upira. Zakaj je tako? To mora razčistiti.

argaiv1753

Naloga:    

Žan je začel spoznavati Jezusa in njegov odnos do sveta in do ljudi. Pogovorite se, kaj že veste o Jezusu in kaj vas najbolj veseli pri njem.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information