natisni
PDF

18. Svoboda

Žana je zadnje srečanje z župnikom pošteno prevzelo. Ve, da govori resnico, a kako naj to resnico živi. Noro se mu zdi, da so ljudje okrog njega brezbrižni. Saj ni res, saj ne more biti res, da ljudi prav nič ne gane. Kako so lahko ves čas zadovoljni in nasmejani. Njega vedno kaj muči, ljudje okrog njega pa živijo, kot da je vse v najlepšem redu, kot da imajo vse pod nadzorom in je vse njihovo. Sošolci so prizadeti le, če odpade kak žur, ostalo jih malo briga. Odrasli pometejo vse pod preprogo. Ati in mami se včasih spreta za prazen nič, že čez nekaj trenutkov pa se obnašata, kot da se sploh nič ni zgodilo. Od vseh strani sliši očitke, da komplicira, ker se sprašuje, ali je nekaj smiselno ali ne, ali je dobro ali slabo. Drugim se zdi čuden, ker razmišlja s svojo glavo, namesto da bi enostavno sledil večini. Ni važno, kaj je prav in kaj ne, pomembno je, da ni prenaporno in da je čim prej mir.
Tudi pri Nini doma delajo po načelu: ‘samo da bo mir’; kot da se več nihče ne sprašuje, kaj osrečuje in kaj ne. Žana jezi, da se tudi Nina pogosto tako obnaša. Tudi ona mu večkrat pravi, naj ne komplicira, saj je v redu. Včasih se mu zazdi, da v ljudeh okrog njega ni več nobene prave volje do življenja. Zdijo se mu kot kakšni starčki, ki imajo težave s spominom. Kadar priznajo, da je nekaj narobe, so pa za to takoj krivi drugi. Teže svojih napak noče nihče nositi. Nihče se ne vpraša, kaj lahko stori sam, da bi kaj spremenil na boljše.
Žan ne more pristati na tako življenje. Hrepeni po nečem lepšem. Vedno je hrepenel in temu se ne bo odpovedal. Na zadnjem srečanju z župnikom je ugotovil, da hrepeni po ljubezni. A še vedno ne ve, kako jo živeti. Župnik je imel prav, ko mu je rekel, da ljubiti ni preprosto.
Ko se spet srečata, mu na kratko pove, s čim se ukvarja. Janez se le nasmehne. Saj ga je prebral, še preden mu je vse razložil.
»Žan, ti samo išči. Ne odpovej se hrepenenjem, pa boš našel tisto, kar iščeš,« ga bodri župnik.
»Vem, da moram iskati,« pokima Žan. »Kaj pa Jezus pravi na to? Kaj piše o tem v Svetem pismu, Janez?«
Župnik malo pomisli, nato pa začne: »Na misel mi prihaja čudovita zgodba o izgubljenem sinu, saj jo zagotovo poznaš.«
»O res, to poznam. Celo v šoli smo jo obravnavali kot primer prilike,« se spomni Žan.
»Krasno. Povej,« ga spodbudi župnik.
»Lahko jo obnovim, a prav dobro je nisem razumel,« prizna Žan.
»No, pa jo le obnóvi, da vidiva, kje se zatakne,« spodbuja župnik.
Žan se malo ustavi, potem pa začne: »Dobri oče je imel dva sina. Eden je hotel, da mu oče izroči premoženje, ki mu pripada. Najbrž se je naveličal domače hiše in življenja v njej. Šel je in vse zapravil. Kot svinjski pastir je spoznal, da mu ne kaže nič drugega, kot da se vrne in prosi očeta, naj ga vzame nazaj za hlapca. Prepričan je bil namreč, da je mesto sina za vedno izgubil. Zapravil je vse: dobro ime, denar, ugled.« Žan se ustavi.
»In potem?« je tokrat župnik tisti, ki čaka na nadaljevanje.
»Oče ga ljubeče sprejme,« brska Žan po spominu. »Da, prav noro. Priredi mu gostijo. Seveda to ni prav nič všeč starejšemu sinu, ki je bil ves čas pridno doma. Razjezi se na očeta, češ da mu dela krivico in ima mlajšega sina rajši kot njega.
Oče se s tem ne strinja. Pove mu, da je vse, kar ima sam, na razpolago tudi njemu. Je pa vesel, ker se je vrnil sin, ki je bil izgubljen.
Mar ni to krivično?« zaključi Žan pripoved s vprašanjem.
Janez se nasmehne: »Vračam vprašanje: Mar ni čudovito, kako je oče sprejel izgubljenega sina?«
»To že, vendar …« tehta Žan.
»Vendar kaj? Je starejši sin kaj izgubil zaradi tega?« ga župnik vodi v razmišljanju.
»Ne,« prizna Žan. »Če pomislim, je bil pravzaprav sam kriv, da je živel tako slepo in ni videl, kako mu oče vse daje.«
»No, in tu sva pri ljudeh, ki jezijo tebe,« odvrne župnik. »Mnogi, hvala Bogu, še živijo pošteno, a ne vidijo v tem drugega kot napor in vsakdanjo rutino. Ne vidijo, kako rad jih ima Bog, ki jim vse daje.
Jezi pa jih, če se med njimi najde nekdo, ki se zna veseliti Očetove dobrote in najde pri njem svoje mesto.«
»Točno,« potrdi Žan.
»Ti iščeš več. Tudi če boš zašel, boš nazadnje našel tisto 'več'. In ko boš resnično vesel, bo mnoge tvoje veselje jezilo, kajti sami so prazni in zdolgočaseni. Mar ni tako?« vpraša župnik.
»Res je,« se strinja Žan. »Čutim, kako sošolce jezi, ko jim samo omenim pogovore s tabo. Pravijo, da sanjam, da pretiravam in si brez potrebe kompliciram življenje.«
»Vztrajaj, Žan,« ga župnik opogumlja. »Bog hoče, da iščemo, da gremo vedno naprej. Spomni se Abrahama, Mojzesa in prerokov. Vsi so bili iskalci. Živeli so polno. To je tisto, kar iščeš tudi ti. Resnično svobodo, v kateri se boš uresničil. Ne ustavi se v iskanju polnega življenja.«
»Prav imaš,« se Žan čuti močnejšega. »Sedaj pa tečem na nastop s kitaro.«
»Dobro naj ti gre, Žan!« reče župnik. »Tudi tam ne pozabi - ustvarjaj najboljše, ne ponavljaj skladb iz navade. Ustvarjaj, išči, to bo nagovorilo tiste, ki te poslušajo. Pa z Bogom!«
»Hvala, Janez,« reče Žan iskreno. »Ti povem, kako je šlo, ko se spet srečava.«

argaiv1753

Naloga:    

Pogovorite se o priliki o izgubljenem sinu in skušajte odgovo-riti na vprašanje, kaj je mlajši sin iskal. Kako to iščete pri vas doma in kje je mogoče najti pravi odgovor?

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information