natisni
PDF

19. Nekaj manjka

Žan je na novo zaživel, od kar je obnovil staro prijateljstvo z župnikom. Več veselja je v njem. Osrečuje ga, da živi bolj polno. Marsikdo ga ima za čudnega, ker toliko razmišlja in se sprašuje o tem, kaj je boljše, kaj je prav, kaj bi si o tem mislil župnik ali Jezus v tabernaklju. To ga boli, a vseeno je zadovoljen.
Tudi v prijateljstvu z Nino gre kar dobro. Večkrat jo sicer jezi, ko jo Žan skuša ustaviti, da se ne bi toliko vrtela okoli tega, kar pravijo drugi, ampak bi delala tisto, kar v sebi čuti, da mora. A ve, da ima prav. Tudi sama spoznava, da nima smisla zaradi ljubega miru ugajati drugim. Skuša se umirjati v sebi in slediti temu, kar si želi, ne pa misliti le na to, kaj pričakujejo od nje drugi. Čudi jo, od kot Žanu tolikšna vztrajnost, ko išče dobro. Sama bi že zdavnaj obupala in se zadovoljila s povprečnim. Sprva jo je njegova zagnanost jezila, sedaj odkriva, da je ravno to tisto, kar jo privlači. Njun odnos postaja vse lepši. Pogovori so vedno bolj polni. Ne vrtita se več le okrog tega, kaj bosta počela. Učita se drug drugemu povedati, kaj doživljata in česa si v globini želita.
Nini se zdi, da je vse že v najlepšem redu, Žana pa spet nekaj grize. Čuti, da mora naprej. Več si želi od življenja. Lepo mu je, da se z Nino razumeta, šola in glasba sta mu v veselje, a nekaj mu še zmeraj manjka. Zadnjič je to doživljanje delil z Nino. Ta se je nanj razjezila, češ da spet komplicira in vedno vse pokvari. A Žan je kljub temu odločen, da mora vztrajati in ugotoviti, kam ga vodi to hrepenje. Zadnje dni se v mislih večkrat ustavi pri zgodbi o bogatem mladeniču. Tudi on je čutil, da nekaj manjka. Jezus mu je rekel, naj proda vse, kar ima. A kaj naj proda on, saj nič nima. Čému naj bi se odpovedal?
Žan ve, da pri tem potrebuje pomoč. Gotovo bo župnik Janez znal prav naravnati njegovo iskanje.
Ob dogovorjenem času župnika ni v pisarni. Iz mladinskih prostorov je slišati otroški živ žav in nekaj odraslih glasov. Čez čas stopi ven župnik Janez.
»Kaj pa je to, Janez. Kaj imate v župniji? Ob tej uri menda nimaš verouka?« zanima Žana.
»S skupino mladih prostovoljcev pomagamo otrokom pri učnih težavah. Ob popoldnevih prihajajo sem, prostovoljci z njimi pregledajo nalogo, ponovijo zadnjo snov, potem pa sledi druženje ob ustvarjalnih delavnicah in igri. Tako imajo korist eni in drugi,« odgovori župnik.
»Aja,« se čudi Žan. »Prostovoljci imajo korist v smislu, da so za to plačani?«
»Ne, njihov dobiček je v tem, da ne živijo le zase, ampak za druge,« pojasni župnik.
 Žan vzklikne: »Prav o tem sem razmišljal, Janez. V življenju, ki ga živimo le zase, nekaj manjka, pa če nam gre še tako dobro.«
»Da. Tudi če izpolnimo vse, kar smo si zastavili, nekaj manjka. Le da tega pogosto ne dojamemo,« dalje razmišlja župnik.
»To je nadaljevanje zgodbe o bogatem mladeniču, kaj?« vpraša Žan.
»Da,« odvrne župnik. »Morda ti bo v oporo še druga zgodba, zgodba o usmiljenem Samarijanu.«
»Kako gre?«
»Poslušaj,« reče župnik in začne pripovedovati: »Popotnik je padel med razbojnike. Ti so ga pretepli in slekli, pustili napol mrtvega in odšli. Mimo njega sta po isti poti prišla duhovnik in levit. Oba sta bila grozno zaposlena s svojimi skrbmi, zato sta hitela mimo. Revež je našel pomoč šele v preziranem tujcu, Samarijanu. Njemu stiska in bolečina nista bili neznani, zato je lahko bil sočuten z revežem. Pobral ga je iz jarka, mu oskrbel rane ter ga peljal v zavetišče.«
»Samarijan je našel svoje zadovoljstvo, onadva, ki sta hitela mimo, pa ne,« razmišlja Žan na glas.
»Res je, Žan,« se strinja župnik in nadaljuje: »Zapovedi in pravila postanejo prazna, če živimo le zase. Tvegati moramo narediti korak ven iz sebe, tvegati moramo, da bo za nas morda kaj zmanjkalo; šele takrat nastane prostor za pravo ljubezen. Bogati mladenič se je prestrašil. Mislil je, da bo ob vse, če bo kaj razdelil. Tega sta se bala tudi duhovnik in levit v današnji zgodbi. Samarijan pa je tvegal in našel ljubezen, našel je sebe in Boga.«
Žan se zamisli: »In kaj konkretno naj bi to pomenilo zame? Tudi sam se čutim praznega.«
»Pridruži se nam ob popoldnevih, ko pomagamo otrokom pri učenju,« se župnik domisli. Potem doda: »No, premisli. Zdi se mi, da bi lahko bila to dobra priložnost zate. Otrok je dovolj, tebi pa se bo odprl nov svet. Premisli.«
»Hvala, Janez, res bom premislil,« obljubi Žan. »Nekaj moram storiti, nekaj mi manjka.«

argaiv1753

Naloga:    

Žanu je postalo življenje prazno, ker je skrbel le zase. Začel je pomagati otrokom pri učenju. Si tudi ti kdaj prazen, ker pre-več skrbiš le zase? Komu pomagaš in kaj bi še lahko storil?

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information