natisni
PDF

20. Odločnost

Žan je že naslednji dan povedal Nini, da bo postal prostovoljec na učni pomoči, ki vsak popoldan poteka v župnišču. Nino je misel, da bo še nekaj stopilo med njiju, prestrašila. Počutila se je manjvredno. Najprej zato, ker sama ni še nikoli pomislila, da bi se priključila tej skupini, pa čeprav hodi redno k nedeljski maši in je že večkrat slišala povabilo mladim, naj postanejo prostovoljci. Še bolj pa se je počutila manjvredno zato, ker je doživljala, da Žanu njun odnos ne zadostuje.
Žan se je ob župniku naučil pokončne drže. Vedno ga je namreč spodbujal, naj bo odprt za mnenje drugih, razmišlja pa naj s svojo glavo. Tako se ni dal zbegati ob Nininem stokanju, da bo še eno popoldne manj možnosti, da se kaj vidita.
Žana je malo plašilo dejstvo, da ne hodi k maši in ni niti krščen. Bal se je, da bo v župniji spet doživljal, da je tujec. Že sama misel na te občutke ga je skoraj ohromila. Ko je opazil, kako zelo ga to mori, se je sam pri sebi ustavil in skušal vse skupaj premisliti. Dokopal se je do spoznaja, da ne bo nikamor prišel, če se bo zaradi tega, ker je bil enkrat tujec, vedno bal tvegati. Mora se spopasti s tem strahom. Pa tudi sicer je globoko v sebi že vedel, da mora narediti ta korak. Na eni strani je želel s tem izkazati svojo hvaležnost župniku, ki je v vseh teh letih storil zanj toliko dobrega. Na drugi strani ga je k odločitvi gnalo hrepenenje po polnem življenju. Še najmočnejši magnet pa je bila misel Nanj, ki ga zaprt v tabernaklju nenehno čaka.
Župnik je bil vesel, da se je Žan odločil preizkusiti kot prostovoljec. A svoje navdušenje je raje nekoliko pritajil, saj je vedel, da je to le prvi korak. Bog daj, da bi vztrajal, si je rekel. Sicer pa bo Žana še bolj goreče izročal Gospodu v tabernaklju.
Žana so prostovoljci lepo sprejeli medse in nihče se ni spotikal nad tem, da ni veren. Žan se je počutil sprejetega, le pri molitvi, ki so jo zmolili pred malico in po njej, ni ravno vedel, kaj naj počne in kam naj gleda. Res ne bi rad sedel zraven kot kup nesreče, zato si je sam pri sebi obljubil, da se mora naučiti moliti.
Delo z otroki mu je bilo v velik izziv, pa tudi refleksije po delu in srečanja za prostovoljce so ga navdušile. Videl je, koliko mu še manjka, da bi razumel, kaj je prava ljubezen. Presenetilo ga je, da župnik Janez prostovoljce večkrat opozarja, naj ne bodo pretirano sočutni do otrok. Ti znajo hitro zavrteti okoli prsta.
Kako to, si je mislil, da sliši od župnika take besede. Z njim je bil vendar vedno tako sočuten. Kako to, da nas sedaj opozarja, da je lahko sočutje tudi nevarno. Kot nalašč pa se je župnik namenil o tem spregovoriti danes, ko so vsi prostovoljci zbrani na skupnem srečanju. Za uvod prebere evangelij:
»Ko so potovali, mu je med potjo nekdo rekel: ´Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.´ Jezus pa mu je dejal: ´Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.´ Nekomu drugemu pa je rekel: ´Hôdi za menoj! ´ A ta je dejal: ´Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.´ Rekel mu je: ´Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo! ´ Spet drug mu je rekel: ´Hodil bom za teboj, Gospod, a dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih. ´ Jezus pa mu je dejal: ´Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo´« (Lk 9,57-62).
Potem, ko župnik odloži Sveto pismo, nadaljuje: »Iz sebe lahko kaj lepega naredimo le, če smo odločni. Vedeti moramo, kaj hočemo in za tem moramo stremeti vsak trenutek. Jezus ne mara mevž, Jezus hoče, da smo odločni v dobrem. Če hočete otrokom pokazati, da verjamete vanje, bodite odločni v prepričanju, da zmorejo veliko več, kot so že uresničili.«
»Ampak, ali ni nevarno, da bomo postali pretrdi,« sprašujejo prostovoljci.
»Pretrdi boste, če tega, kar pričakujete od otrok, ne boste zahtevali najprej od sebe. Če pa boste sami do sebe odločni, boste v pravi meri odločni tudi do otrok,« pojasni župnik in nadaljuje: »Vsaka vzgoja je vedno najprej samovzgoja. Damo lahko le toliko, kolikor imamo. Dlje kot boste prišli pri prevzgajanju sebe, več boste lahko dali otrokom. Samo sočutje brez jasnega cilja pa pogosto pomeni le smiljenje samemu sebi. Sočutje že, a v pravi meri in pravem trenutku. Sicer ne boste mogli iti naprej ne vi ne otroci, ki so vam zaupani.
»Uf, ta bo pa težka,« se sliši med prostovoljci. Tudi Žan še ni slišal tako trdih besed od župnika Janeza. A spet čuti, da ima prav.

argaiv1753

Naloga:    

Župnik Janez je mlade učil, da morajo biti odločni, ko gre za dobro. Ne smejo popuščati izsiljevanju ali lenobi. Ali znaš biti odločen pri sebi in pri drugih? Kako in kdaj popuščaš?

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information