natisni
PDF

21. Potrpežljivost

Žan, ki se je v osnovnošolskem obdobju vrtel predvsem okrog sebe, svojih občutkov odrinjenosti in zapostavljenosti, se kot prostovoljec srečuje z zapostavljenostjo in manjvrednostjo drugih. Spoznavava, da občutki iz otroštva niso samo njegovi, ampak jih doživljajo tudi otroci, ki prihajajo k učnim uram. Odkriva, da je pravzaprav precej sebičen. Do zdaj je vedno na prvo mesto postavljal sebe in svoje probleme. Tu pred otroki pa za tak egoizem ni več prostora. Moral bo zlesti iz sebe, da bo lahko videl otroke.
Na učni pomoči je dvakrat na teden po tri ure. Ob delu z otroki  odkriva, kako je tudi njegov odnos z Nino ujet v ugajanje in iskanje lastne koristi. Vse bolj mu postaja jasno, kaj je iskal, preden se je pridružil prostovoljcem. Iskal je nekaj več, iskal je ljubezen. Rad bi se naučil ljubiti.
Mladi so se ob župniku Janezu, ki je poln elana, prebudili. Župnik jih spodbuja, da lahko s svojim zgledom naredijo ogromno. Sedaj kar tekmujejo, kdo bo otrokom več dal. A tu je zanka. Od doma so vajeni, da štejejo le rezultati. Poleg tega jim je še župnik Janez dejal, naj se ne vrtijo v lažnem sočutju. Zato otroke vedno bolj privijajo in so do njih vse bolj zahtevni.
Če župnik ne bi tega pravočasno opazil, bi vse popokalo. Problem želi izpostaviti na tokratnem srečanju prostovoljcev. Tudi tokrat začne pogovor z evangelijem:
»Prilika o ljuljki med pšenico
Jezus jim je podal drugo priliko; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Ko je setev zrastla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. Prišli so gospodarjevi služabniki in mu rekli: ›Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi? Od kod torej ljuljka?‹ Dejal jim je: ›Sovražen človek je to storil.‹ Služabniki pa so mu rekli: ›Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?‹ ›Nikakor,‹ je dejal, ›da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice. Pustite, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob času žetve pa porečem žanjcem: Zberite najprej ljuljko in jo povežite v snope, da jo sežgemo, pšenico pa spravite v mojo žitnico«(Mt 13,24-30).
Ko župnik prebere do konca, reče: »Jezus nas v tem evangeliju vabi, da bi bili pri svojem delu potrpežljivi.«
Nekdo izmed mladih vskoči: »No, sedaj pa imamo. Vzeli smo te zares, Janez, sedaj pa spet postavljaš vse na glavo. Zadnjič si nam govoril, da moramo biti odločni, sedaj pa praviš, da moramo biti potrpežljivi in sočutni.«
»Res je,« župnik ne oporeka. »Eno in drugo moramo nositi v sebi. Z Bogom pa iščemo, kdaj je čas za prvo in kdaj za drugo,« pojasni.
Nekdo vpraša: »Ampak, a ni nevarno, da nas bodo otroci na ta način vrteli okoli prsta. Poskušali nas bodo na primer prepričati, da preprosto ne zmorejo pol ure sedeti pri miru. In, kaj potem? Naj vztrajamo, da je to lenoba in da se premalo potrudijo, ali naj raje potrpežljivo čakamo mesece, da se bodo morda le navadili sedenja pri zvezkih?«
Župnik odgovarja: »Obojega se moramo učiti, predvsem pa moramo videti v globino otroškega srca. Eno načelo vedno drži: Ne delajte tega, kar vam paše, ampak tisto, kar verjamete, da je dobro, pa čeprav je težko. Kaj mislite, kaj bi bilo služabnikom lažje: gledati, kako na njivi raste ljuljka, ali jo preprosto takoj pobrati iz njive?«
»Najbrž bi bilo lažje, če bi šli in jo takoj pobrali iz njive. Tako bi vsaj imeli občutek, da so naredili nekaj koristnega,« odgovarjajo prostovoljci.
»Mar ni tako tudi pri vas? Otroka bi v nekem trenutku lažje privili, da bi poslušal, pa čeprav bi opazili, da ga nekaj muči. Ko bi ponovili vso snov, bi imeli občutek, da ste naredili nekaj koristnega. Morda bi bilo bolje, da si bi ta dan vzeli čas in se z otrokom raje pogovorili o tem, zakaj je nemiren.«
»Ja, saj to naredimo, a že naslednji hip ugotovimo, da nas otrok vrti okrog prsta,« protestirajo mladi.
Župnik Janez se jim nasmehne in reče: »Da, tako je. Zato pa Jezus zelo preprosto, a jasno pove svojim učencem: Ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹ «(Lk 10,17).
Žan je postaja vse bolj zamišljen. Saj mu nihče ne ukazuje. Prišel je, ker čuti, da v njegovem življenju nekaj manjka. In zakaj bi nazadnje moral čutiti, da je še vedno vse, kar je in kar naredi, tako nepopolno. Vsak odgovor, ki ga najde ob župniku Janezu, odpre le nova in nova vprašanja. Kam to vodi?

argaiv1753

Naloga:    

V naših odnosih se moramo učiti tudi potrpežljivosti. Kdaj si potrpežljiv in kdaj ne? Pogovorite se in se dogovorite, kako se boste pri tem spodbujali.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information