natisni
PDF

23. Moliti

Žan vse bolj razume, da ne more biti dober samo zato, ker je tako lepo in prav. Če hoče vztrajati v dobrem, se mora nasloniti Nanj, ki ga čaka v tabernaklju. Sicer bi se lahko njegova ljubezen končala pri prvi težavi, pa naj se ta zgodi na učni pomoči ali pri Nini ali ko gre za prijateljstvo z župnikom Janezom. Nekoč se je že zgodilo tako. Ko je dobil vse, kar je v tistem trenutku iskal, se je oddaljil od Janeza in od tihega ujetnika. A potem je spoznal, da mu v življenju nekaj manjka. Zdaj ve, da želi ljubiti, a hkrati spoznava, da ne bo šlo brez križa. Križa pa ne bo zmogel nositi, če ga ne bo nosil z Njim.
Ko tako razmišlja, se pred njim odvrti zgodba o nenavadnem srečanju pred tabernakljem. Že kot otrok je nekaj iskal, zato se je nekoč znašel v cerkvi. Ničesar ni vedel o Bogu, a že takrat je v sebi čutil, da je prišel na pravo mesto. Iskal je ljubezen in začel odkrivati Boga. Kako pomembno je bilo zanj spoznanje, da na tej poti ni sam, da Bog hodi z njim kakor nekoč z Izraelci. Navdušen je bil, ko je zvedel, kako ima Bog za vsakogar svoje načrte in kako pomembno je, da ga spoznavamo. Videl je, kako je Bog vztrajen v svoji ljubezni. Ko ni bilo dovolj, da je govoril po očakih, prerokih in kraljih, je poslal svojega Sina.
Ta bližina je bila še bolj nora. Bog je postal otrok in begunec, podoben njemu, da bi ga lahko ljubil kot brata. Jezus ga je pritegnil k ljubezni. Temu klicu se Žan, kljub odporu do križa, ne more upirati. Nekaj mu manjka, če ne sledi Njegovemu glasu. Nekje globoko v sebi jasno čuti, da je On tisti, ki vodi njegovo življenje.
Nemir novih spoznanj ga tudi tokrat prinese v cerkev. Poklekne in se zazre v tabernakelj. V roke vzame Sveto pismo in ga odpre. Pogled se mu ustavi pri besedah:
»Nekoč je na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: »Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.« Rekel jim je: »Kadar molite, recite:
Oče! Posvečeno bodi tvoje ime.
Pridi tvoje kraljestvo.
Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne
in odpústi nam naše grehe,
saj tudi sami odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan,
in ne vpelji nas v skušnjavo!« (Lk 11,2-14).

argaiv1753

Žan razmišlja: »Moliti še vedno ne znam. Tega bi se pa res lahko naučil, saj že dolgo prihajam v cerkev. Kadar molimo v skupini prostovoljcev, naredim križ, obrazcev pa se še nisem naučil. Učenci so prosili Jezusa, naj jih nauči moliti. Najbrž so takrat doživljali nekaj podobnega, kot doživljam jaz. Jezus jih je prevzel in hoteli so biti povezani z njim in z njegovim Očetom tudi v molitvi.
»Oče naš ...« razmišlja Žan dalje. »Že velikokrat sem slišal to molitev. Ni me posebno nagovorila. Zakaj je Jezus izbral ravno te besede, ko je učil moliti svoje prijatelje?«
Žan prebere molitev še enkrat. In nato še enkrat. Besede se mu še vedno zdijo daleč. Ne razume jih. Končno se zazre v tabernakelj in prosi: »Jezus, ti si Učitelj. Ti mi povej, kaj pomenijo te besede za moje življenje.«
V tišini cerkve se Žanu počasi odstira skrivnost. Besede postajajo žive ...
»´Oče´, praviš. Zanimivo. Jezus, ti si prišel med nas, ti si tihi ujetnik v tabernaklju, a vendar hočeš, da se naš pogled dviga od tebe k Bogu, tvojemu Očetu. Kako rad ga moraš imeti! Oče, ta beseda je zate sveta. Jaz bi svojemu težko rekel ´oče´. Janez je moj oče, ker hodi z menoj. Saj res, tvoj Oče je tudi moj Oče, saj hodi z menoj kot s svojim ljudstvom. Prav. Oče, želim se obračati k tebi.
´Posvečeno bodi tvoje ime´. Kaj bi lahko to pomenilo? Posvečeno? Lepo je, če ti kdo napiše posvetilo in na ta način izrazi, da te ima rad, te spoštuje in ti je hvaležen. Oče, torej želiš, da ti vsak dan pišem posvetilo, da se vsak dan veselim tvoje ljubezni.
´Pridi tvoje kraljestvo´. Kraljestvo, raj na zemlji, si namenil že Adamu in Evi, pa sta se ti uprla. In še danes se upiramo kraljestvu tvojih načrtov. Moram priznati, da si moje življenje dobro vodil. Naj stopajo tvoji načrti še bolj v moj svet.
´Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne,´ te prosim, da me ne pozabiš.

´Odpústi nam naše grehe.´ Oče, pozabi na moje grehe, da si bova bližje.

´Saj tudi sami odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan.´ To mi ne gre najbolje, a trudil se bom za to.

´In ne vpelji nas v skušnjavo!´ Oče, ne dopusti, da bi se še kdaj ločil od tebe. Mislim, da je čas, da te vzamem zares. Jezus, naj te ljubim, da ne boš le ti tukaj zame, ampak bom tudi jaz zate. Naj postanem eden tvojih učencev. Amen!«
Mrak je. Žan zapušča sveti kraj. Ve, da je želja, ki jo je zadnje čase čutil v sebi, dozorela. Zaupal jo bo župniku Janezu.

Naloga:    

Ko se je Žan prizadeval za ljubezen, je začutil, da brez molit-ve ne bo šlo. Kaj pa ti? Kdaj moliš in kako? Pogovorite se o molitvi in zmolite desetko rožnega venca.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information