natisni
PDF

24. Odločitev

Po težkem srečanju z Mihovo mamico se je na župnika Janeza usul plaz očitkov. Nekateri so se pritoževali, da prostovoljci niso strokovno usposobljeni, druge je motilo, da so med njimi tudi taki, ki niso verni, spet tretji so se zgražali nad tem, da morajo vsi otroci pred jedjo moliti. Slednje sploh ni bilo res. Res je bilo le, da so morali tiho in mirno počakati, da so lahko verni molili. Vsi pa so s tem izrazili hvaležnost za dar, da imajo kaj jesti.
Dobro začeto delo se je zamajalo. Mladi, ki so se odzvali povabilu, da sodelujejo pri učni pomoči, so bili na preizkušnji. Komu naj verjamejo, kdo ima prav, za koga naj se odločijo? Najraje bi zamižali in preslišali, kar se je dogajalo, a to ni bilo mogoče. Tudi župnik je čutil, da je čas, da vrže karte na mizo. Na tokratnem srečanju bo izzval njihovo odločitev.
Prostovoljci so danes zbrani v polnem številu. Zanima jih, kaj bo župnik povedal. S kakšnimi argumenti se bo branil pred očitki staršev? Župnik začne tudi tokrat z evangelijem. Mladim pripoveduje o Jezusu, ki so ga množice iskale zato, da bi jim lepo govoril in jih še večkrat nasitil s čudežno pomnoženim kruhom. A on jih je opozarjal, da ni prišel, da bi njihovo življenje postalo lahko, ampak smiselno in polno. Saj, tega polnega življenja so si ljudje želeli. A upiralo se jim je, ko jim je Jezus rekel, da prihaja življenje po Božjem kruhu, ki je njegovo telo. Med sabo so se prepirali, kako jim lahko nekdo ponuja v hrano svoje meso. Jezus jim je odgovoril brez olepševanja: 'Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi … Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem.'
Ljudje so se zgražali: 'Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?' Veliko njegovih učencev ga je zapustilo. Jezus je takrat rekel dvanajsterim: 'Ali hočete oditi tudi vi?' Simon Peter mu je odvrnil: 'Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji.'
»Tako so dvanajsteri ostali z njim, Judje pa so ga sklenili umoriti« (prim. Jn 6,22-71), zaključi pripoved župnik. Po nekaj trenutkih tišine reče:
»Tako, dragi mladi, tudi vi ste pred odločitvijo, ali boste ostali in se spopadli z očitki, ki letijo name, na moje in vaše delo, na naše odnose in še kaj - ali pa boste odšli in se prepustili lažjemu življenju, življenju brez takšnih, na videz nepotrebnih težav.«

argaiv1753

Žan, v katerem je le dan pred tem dozorela odločitev za Jezusa, ne more molčati. Odločno reče: »Jaz se strinjam z apostolom Petrom. Kam pa naj gremo? Prepričan sem, da vsi iščemo nekaj boljšega, da iščemo ljubezen in te se tukaj učimo. Evangelija ne poznam tako dobro kot ostali, ki ste od malega verni, ampak prepričan sem, da je to, kar nas učiš, Janez, enako temu, kar je učil Jezus. In jaz verjamem, da ima Jezus prav, da ve, kaj potrebujemo. Jaz ostajam s teboj.«
Prostovoljce preseneti takšna odločnost. Ne le preseneti, celo jezi jih, da je nekdo bolj prepričan kot oni sami. V zraku je čutiti nemir. Zvrsti se nekaj prostovoljcev, ki pravijo, da morajo o vsem še premisliti. V resnici je jasno, da se ne strinjajo z župnikovo doslednostjo, a ne upajo mu očitno nasprotovati. Zato so njihovi odgovori mlačni. Še več je takih, ki ostanejo raje tiho.
Župnik Janez jih nato še enkrat umirjeno povabi, naj se svobodno odločijo. Zagotovi jim, da ne bo užaljen, če bodo odšli. Hudo mu sicer bo, tega ne more zanikati, a naj ne gledajo nanj. Storijo naj tisto, kar čutijo, da od njih pričakuje Bog.
Srečanje se tako zaključi. Mladi odhajajo. Župnik jasno čuti, da se mnogi ne bodo več vrnili. To ga zelo boli. Tudi Žanu je težko. Rad bi opogumil Janeza, kot je on tolikokrat njega, pa ne ve, kaj naj mu reče. Poleg tega se je veselil, da mu bo danes po srečanju zaupal svojo odločitev, zdaj pa ne ve, če je trenutek pravi. Vseeno tvega:
»Janez, odločil sem se, da ostanem s tabo, da ostanem prostovoljec. Odločil pa sem se tudi, da bi rad prejel zakramente. Danes sem te želel prositi, če lahko vodiš mojo pripravo. Rad bi scela pripadal Njemu, ki me vsa ta leta vztrajno čaka v tabernaklju in me ne neha nagovarjati.«
Župnik Janez kljub bolečini, da so mnogi odšli, težko prikrije ganjenost ob Žanovi odločitvi. Izrazi mu svoje veselje in obljubi, da bo premislil, kako bi to izpeljala. Kmalu se bosta o vsem podrobneje pogovorila.

Naloga:    

Ko je župnik Janez doživljal nasprotovanje, so se tudi mladi morali odločiti, komu bodo sledili. Si bil že kdaj v taki preiz-kušnji? Ali si se odločil za dobro, ali pa si se v strahu umaknil? Pogovorite se in zmolite, da bi vztrajali v dobrem.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information