natisni
PDF

25. Preizkus

Župnik Janez preživlja težko obdobje. Neuspeh, ki ga doživlja ob delu s prostovoljci, ga hromi. Bolečina ga sili, da se še bolj opre na Boga. Razočaran je, a verjame, da je Bog nad vsem. Njemu skuša vse izročiti. Pred Najsvetejše prinese tudi vprašanja ob Žanovi odločitvi, ki bi rad prejel zakramente.
»Ti, ki vztrajno čakaš v tabernaklju, povej mi, kaj naj storim,« začne pogovor z Gospodom. »Tudi ob tebi so se vrstili ljudje, ki so ti želeli slediti, pa se jim je pot zdela pretežka. Kako naj nanjo pripravim Žana?«
Vse je tiho, a v župnikovih mislih se počasi izrisuje pot, na katero je Jezus vabil svoje učence. Med njimi je bil tudi Peter. Kako odločno in pogumno je izpovedal vero v Jezusa! Medtem ko si drugi niso bili na jasnem, ali je Jezus Janez Krstnik, Elija, Jeremija ali pa eden izmed prerokov, je bil Petrov odgovor jasen: 'Ti si Mesija, Sin živega Boga' (prim. 16,14-16). Kljub tako močni veri se je moral srečati z bolečino, da so njegove predstave o Božjem Sinu v marsičem zgrešene. Jezus jih je ostro zavračal. 'Poberi se. Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško,' je rekel Petru, ko ga je ta skušal prepričati, naj se izogne trpljenju. Jezus ga je skupaj z ostalimi želel pripraviti na težo poti, zato je rekel: 'Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?' (Mt 16,23-27).
Najbrž je Žan na neki način podoben Petru. Navdušen je nad Jezusom, a pripraviti se bo moral tudi na preizkušnje. »Da, tu morava začeti pripravo na zakramente,« se župniku izriše odgovor na vprašanje, ki ga je prinesel pred tabernakelj.
Čez nekaj dni se sreča z Žanom, ki je še vedno navdušen nad tem, da bo prejel zakramente. V sebi je prepričan, da se je pravilno odločil in to z veseljem pove tudi župniku. A Janez se ne da zmesti in vpraša: »Žan, kaj pa pričakuješ, kaj bo drugače, ko boš prejel krst ali ko boš lahko pristopil k obhajilu?«
»Bog mi bo še bližji, kot je sedaj, to bo drugače. In jaz bom bolj povezan z njim. Mar ne gre za to? In pripadal bom! Saj pogosto spodbujaš mlade, naj ustvarjajo živa občestva, kjer pripadajo drug drugemu, Cerkvi in Bogu,« pove Žan odločno.
»Že, ampak najbrž vidiš, da ne gre ravno tako, kot bi človek pričakoval. Tudi med prostovoljci so bitke za prva mesta, tudi v takih občestvih se prebuja zavist, tekmovalnost in ljubosumje.«
»Janez, dal si mi Sveto pismo in mi rekel, naj berem. Je tako?« vpraša Žan.
»Seveda, kaj bi mi rad povedal?« se župnik nekoliko zmede.
»No, saj ga tudi berem. In vem, da se je vse to dogajalo tudi med apostoli. Takšno je pač življenje - saj to sam tolikokrat rečeš,« Žan ne vidi dileme.
A župnik vztraja: »Bojim se, da pričakuješ, da se bo tvoje življenje sámo spremenilo, ko boš sprejel zakramente. Veš, kaj je sledilo, ko je apostol Peter z navdušenjem izpovedal vero v Jezusa?« vpraša.
»Vem, kasneje ga je celo zatajil. Ampak potem se je pokesal in bil tudi prvi papež,« se Žan ne da omajati.
Župnik se mora nasmehniti: »Dobro ti gre, Žan! Ali poznaš tudi izbiro, pred katero nas postavlja Jezus v življenju?« vpraša.
»Ne vem, kaj misliš. Vem, da so mnogi odhajali, ker se jim je zdelo nemogoče, da bi lahko Jezus dal v hrano samega sebe. Da bi govoril o kaki izbiri, tega pa se ne spomnim,« prizna Žan.
Župnik pojasni: »Jezus govori o dveh poteh: o ozki, ki vodi v življenje, in široki, ki vodi v pogubo. Opozarja nas, da ne moremo za njim, če se vsak dan ne odpovemo sebi in vzamemo križ ter ga nosimo za njim. Se zavedaš tega?«
Tudi zdaj se Žan ne ustraši: »Janez, res sem še mlad, a žal sem poskusil že obe poti. Saj veš, kako se je najino prijateljstvo pretrgalo. Verjel sem, da je lahko življenje sladko in poskušal sem uživati, kolikor je bilo mogoče. Po pravici ti povem, da bi še užival. A spoznal sem, da je takšno življenje prazno, ničesar ne da. Takrat sem se spomnil najinih srečanj pred Njim, ki zaprt čaka v cerkvi. Napolnili so me bolj kot vsak užitek. Lepo mi je bilo, čeprav težko obenem. Zato sem tu, Janez. Ne pričakujem lahkega življenja. Iščem življenje, ki ga je vredno živeti. Verjamem, da nam ga edino On lahko podari.«
Župnik je pomirjen. Vidi, da Žan ve, kaj hoče. Ne gre za najstniško naivnost. V njem je resnična želja, da stopi na pot za Njim, ki ga že ves čas spremlja in tiho čaka v tabernaklju.
»Prav, Žan, vidim, da veš, kaj hočeš,« mu reče. »Razmišljal sem, da bi se še v tem postnem času pripravila na zakramente. Prejel bi jih lahko na Veliko noč. Kaj praviš? «
Žan je vznemirjen, a potolažen hkrati. »Tudi sam sem pomislil, kako lepo bi bilo, če bi lahko ob Veliki noči pristopil k obhajilu.«

argaiv1753

Naloga:    

Žan se je odločil, da bo prosil župnika, naj ga pripravi na prejem zakramentov. Pogovorite se, katere zakramente si že prejel. Kako in kje se pozna, da jih imaš? Prosite, da bi rasli v veri.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information