natisni
PDF

29. Tihi ujetnik

Priprava na prejem zakramentov se bliža koncu. Žan se veseli trenutka, ko bo lahko svoja srečevanja z Njim, ki ga čaka v tabernaklju, okronal z najtesnejšim srečanjem in ga prejel v obhajilu. Sedaj je najbrž čas, da se z župnikom Janezom ustavita ob prvem vprašanju, ki se je porodilo ob njunem nenavadnem srečanju, in sicer zakaj se je Bog dal zapreti v tako majhen prostor.
Bog je želel biti blizu človeku, zato je hodil z Božjim ljudstvom, Izraelci. Da bi se nam še bolj približal, da bi živel med nami, se je učlovečil. To je Žan še razumel. A zakaj se je dal zapreti v tabernakelj? To vprašanje mu še vedno ni dalo miru. Odšel je do župnika.
»Povej, Janez, zakaj je mogočni Bog postal tihi ujetnik. Ob raznih priložnostih sem že bil pri sveti maši, razmišljal sem o tej skrivnosti, a bi jo rad bolje razumel. Govôri mi o Božji želji, da bi bil z nami, govôri mi o tem, kaj ga je nagnilo, da je stopil v tabernaklje vsega sveta,« prosi Žan.
»Se spomniš, kako je Mojzes povedel Izraelce iz egiptovske sužnosti? In kako je na gori Horeb prejel deset zapovedi?« ga vpraša župnik.
»Se,« Žan odvrne. »Pa tudi tega, kako se je ljudstvo, še preden je Mojzes prinesel table z gore, obrnilo k malikom.«
Župnik nadaljuje: »Mojzes je šel še enkrat na goro in še enkrat prinesel Božje zapovedi, ki so jih shranili v skrinji zaveze. Skrinjo so Izraelci dolga stoletja prenašali s sabo in ji slednjič namenili najsvetejši prostor v jeruzalemskem templju. Predstavljala je Boga, navzočega med ljudstvom.
Poglej, Žan, Bog je razumel, da ljudje potrebujemo vidno in otipljivo znamenje, da ne bi pozabili na njegovo navzočnost med nami. Zato je naročil Mojzesu, naj Božje zapovedi hrani v skrinji zaveze in ljudstvo naj v spomin na izhod iz Egipta vsako leto obhaja pashalno večerjo,« razlaga župnik.
»Pashalno večerjo? Kaj to pomeni? « zanima Žana.
»Izraelci so vsako leto na dan spomina na izhoda iz Egipta po Božjem naročilu jedli nekvašen kruh in jagnje. Na ta način so obnavljali zavedanje, da jih Bog vodi in usmerja v prihodnost,« pojasni župnik.
Žana prešine: »Aha, najbrž hočeš reči, da je tabernakelj podoba skrinje zaveze, hostija pa podoba nekvašenega kruha, ki so ga jedli v spomin na izhod iz Egipta.«
Župnik se nasmehne: »Blizu sva, Žan. Poglej, kaj pravi o tem evangelij. Evangelist Luka pripoveduje, da je na dan nekvašenega kruha, ko je bilo treba žrtvovati pashalno jagnje, Jezus naročil Petru in Janezu: 'Pojdita in nam pripravita pashalno jagnje, da bomo jedli.' Odšla sta in našla, kakor jima je rekel, in sta pripravila pashalno jagnje. Ko je prišla ura, je sédel k mizi in apostoli z njim,« pripoveduje župnik.
Žan ga prekine: »Govoriš o večerji na dan pred Jezusovim križanjem? Na četrtek pred tistim grozljivim petkom?«
»Da,« pritrdi župnik in nadaljuje: »Pri zadnji večerji jim je Jezus rekel: 'Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel, kajti povem vam, da je ne bom več jedel, dokler ne bo dopolnjena v Božjem kraljestvu.' Nato je vzel v roke kelih, se zahvalil in rekel: 'Vzemite to in si razdelite med seboj, kajti povem vam, odslej ne bom več pil od sadu vinske trte, dokler ne pride Božje kraljestvo.' Vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: 'To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.' Prav tako je po večerji vzel tudi kelih in rekel: 'Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas'« (Lk 22,7-8; 14-20).
Jezusovo naročilo 'To delajte v moj spomin!' se od tistih dni uresničuje. Ko je po smrti vstal in se učencem prikazal, jim je naročil, naj ga oznanijo svetu, naj krščujejo in naredijo vse ljudi za njegove učence. Tako so začeli oznanjati, da je Jezus vstal, da je za nas umrl in nam v svoj spomin postavil sveto evharistijo, podobo pashalne večerje. Ta večerja ni več predstavljala izhoda iz Egipta, ampak izhod iz sužnosti greha in smrti,« zaključi pripoved župnik.
»In zakaj se je dal zapreti v tabernaklje po cerkvah?« Žan ponovi vprašanje.
Župnik odgovarja: »Apostoli so evharistijo najprej obhajali po domovih. Zaradi preganjanj so se kasneje zatekli v katakombe in na skrivaj obhajali sveto mašo. Da bi lahko častili Jezusa tudi zunaj obhajanja svete maše, so evharistični kruh, Jezusovo skrivnostno telo, začeli shranjevati v tabernaklje. Kot je Bog razumel potrebo Izraelcev, da hodi med njimi z zapovedmi v skrinji zaveze, tako je sedaj med nami v tabernakljih. Jezus želi biti z nami najtesneje povezan. Zato se daje v hrano, zato želi biti v telesu navzoč v tabernakljih vsega sveta.«
»Kako nora ljubezen, Janez!« privre iz Žana.
»Res, nora!« je navdušen tudi župnik. »Neskončni Bog se je iz ljubezni do nas dal v hrano, dal se je zapreti v tesne tabernaklje. Nora ljubezen, Žan. Prav zaradi nje so prvi kristjani bili pripravljeni iti celo v smrt!«
»Danes pa se iz nje mnogi norčujejo,« se Žanu navdušenje naenkrat pomeša z bolečino.
»To ni najhuje,« reče župnik. »Vedno so se ljudje norčevali iz Božje ljubezni. Najbolj grozno je, da smo njegovi učenci tako mlačni. Sploh nas ne gane, da je Bog sam tiho navzoč v temnih omaricah, da bi ga lahko srečali. O, Žan, ne smeva dovoliti, da bi se kdaj nehala čuditi temu! Božja ljubezen nama ne sme biti nikoli samoumevna! Zdi se mi prav, da greva v cerkev in se v tišini zahvaliva Bogu za njegovo bližino.«
Žan in župnik se odpravita v cerkev in poklekneta pred Najsvetejšim. Žan se tiho zahvali Bogu, da ga je povabil na to neverjetno pot, Janez pa v duhu slavi Njega, ki odpira srca majhnih in se sklanja k svojemu nemočnemu služabniku.

argaiv1753

Naloga:    

Žan je polagoma razumeval, zakaj je Jezus v tabernaklju. Pogovorite se o tem in kako se ga veselite, ko ga lahko pod podobo kruha prejmete v svoje srce.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information