natisni
PDF

31. Z Njim v življenje

Župnik Janez je kot običajno pred tabernakljem. Premišljuje o vsem, kar se je dogajalo med prazniki. »To je bila prava Velika noč!« si reče. Ko mu ob mislih na prehojeno pot postaja toplo pri srcu, ga v nedolžnem pogledu na Gospoda v tabernaklju spreleti, kako more kljub tako veliki Božji ljubezni vedno živeti v strahu, da bo ostal sam. »Zakaj tako hitro podvomim v neverjetno moč, ki izhaja iz molitve in trpljenja?« se skoraj očitajoče sprašuje. »Pri teh letih bi se vendar že moral naučiti, da Gospod vedno preseneča.«
Nato se s hvaležnostjo spomni, da je prav ob Žanu na novo doživel živo navzočnost dobrega Boga v evharističnem kruhu. Zaradi bližine tihega Prijatelja in Žanove odločitve se mu tudi vsakdanji križi manj upirajo.
In ko tako premišljuje, se mu zazdi, da se kot na dan prvega srečanja svetloba večernega sonca prikrade skozi nihajna vrata. V nenavadnem doživetju vidi, kako vstopa množica. Prvi gre Žan, za njim Nina, potem otroci, mnogo otrok in potem spet odrasli. Prihajajo in napolnjujejo cerkev, poklekajo pred tihim Prijateljem, ki jih pričakuje v tabernaklju. Predenj prinašajo bolečine in žalost, On pa jim deli upanje in veselje ...
*
Morda bo kdo rekel, da Janez sanja in da tudi zgodba o Žanu ne more biti resnična. A globoko v sebi vemo, da se je to zgodilo in se še dogaja. Vsak od nas se lahko najde v obupanem Janezu, ki se je na začetku zgodbe žalostno spraševal, kam ga Bog kliče v zapuščeni župniji. Nič ni bilo tako, kot je upal in načrtoval. A ker tolažbe ni iskal tam, kjer jo išče svet, je še globlje odkril Boga in v Njem našel novo življenje.
In kdo se ne bi prepoznal v Žanu, ki mu že kot otroku v marsičem ni bilo prizaneseno. Globoko v sebi je čutil, da mora obstajati odgovor na hrepenenja, ki jih je čutil v sebi. Ko še ni vedel, kaj išče, je že vedel, da je Bog pravi odgovor. Srečal ga je, ker je pustil, da je Bog srečal njega.
Ni šlo vedno gladko, a Žan svojih hrepenenj ni pozabil. Iskal je življenje in ga našel. Iskal je resnico o sebi in svetu in jo našel. Iskal je pot v življenje in srečal tihega ujetnika, ki mu je postopoma razodeval, da je on živi Bog, pot, resnica in življenje.
... Janez se predrami. V mislih se mu utrne dvom: »Mar ni bilo vse to preveč lepo, da bi bilo res?« A že v naslednjem hipu mu pogled odplava k večni luči: »Naj tebi, Gospod, postavljam meje? Ti, ki si se tako čudovito spremenil na gori, ki si tako pogumno sprejel križ na svoje rame in ga nesel prav do vrha Kalvarije, ti, ki si umrl in vstal, ti, da ne bi mogel storiti kaj tako lepega? Ti ne poznaš meja, zakaj bi ti jih postavljal jaz. Še več. Tudi svojim učencem si rekel, da jim boš dal, da bodo delali še veliko večje stvari, kot si jih storil ti« (prim. Jn 14, 12).
Potem hitro pristavi: »Seveda, velikih del ne bomo opravljali sami.« Globoko je namreč doživel, kaj pomenijo Jezusove besede: Brez mene ne morete ničesar storiti. Pa tudi besede: Pri Bogu ni nič nemogoče. Le z Njim, ki tiho prebiva v tabernaklju, lahko dela čudeže.
»Kako rad bi videl še kakšen čudež,« si misli. In zazdi se mu, da že sliši odgovor: »Videl ga boš, le vztrajaj ob meni.«
Nato mu misli spet poletijo k Žanu. Ve, da zanj ta velikonočna vigilija ne pomeni konca. Res je, da se je obema zdelo, kot bi prišla v obljubljeno deželo, a pot je še dolga. Žan je že na velikonočni ponedeljek prišel k njemu in se z njim pogovarjal, kako naprej. Obema je bilo jasno, da tudi sedaj, ko prekipeva od moči in načrtov, ne želi iti na pot brez Gospodove luči. Pot je dolga in bila bi prenaporna brez Božje hrane.
»Svetost, Žan, svetost je cilj,« mu je rekel. »Ljubezen z Nino bo lepa le, če bosta vedno stremela k svetosti. Iščita vedno Božje kraljestvo in vse drugo vama bo navrženo. Nikoli se ne ustavita pri nizkih ciljih. On, ki vaju vedno tiho čaka, vama bo kazal pot, on vama bo še naprej dajal nasvete.«
Ko tako premišljuje, se župnik Janez ozre k stranskemu oltarju, kjer stoji bogato okrašen Marijin kip. Skoraj prestraši se, ko pomisli, da o njej Žanu ni dosti govoril. A še v istem hipu se umiri. Opazi Marijin prijazen pogled in zdi se mu, kot da mu pravi: »Ves ta čas sem ponosno gledala, kako velike reči dela moj Sin, kako dobro je izpeljal tudi to vajino srečevanje z Žanom. Ker sta bila oba tako tesno povezana z mojim Sinom, sem se ves čas veselila. Danes, ko se oziraš name, Janez, pa te spodbujam: ostani ob Njem, potem bo vse prav. In vedno imej v mislih moje naročilo: Kar koli vam poreče, storite!«
Marijino povabilo velja tudi nam. Ostanimo ob Njem in karkoli nam poreče, storimo!

argaiv1061

Naloga:    

Žan se je naučil, da je življenje lepo in polno, če ga živi v razmišljanju ob Božji besedi in ob Jezusu. Marija nam naroča, naj Jezusa poslušamo in naredimo, kakor nam naroča. Kako boš živel to, kar si spoznal v tem mesecu?

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information