natisni
PDF

9. Družba veselja

IX DRUŽBA VESELJA

argaiv1753

Filip je na pol sedel, na pol ležal na mizi, pod seboj pa skrival zaprt zvezek. Nato je odprl usta in počasi ter z narejeno prijaznostjo prosil sestro, ali se lahko umakne iz njegove sobe.
»Neprecenljivo,« je vzkliknila Mirjam. »Moj brat piše spis. In noče mi povedati za naslov. In za nameček ima še veliko srečo.«
»Le kakšno?« je zavzdihnil Filip in še bolj trdno držal zvezek.
»Da grem zdajle na trening,« mu je pojasnila Mirjam. »In da boš lahko celo dopoldne žvečil svinčnik in pisal spise.«


S teniškim loparjem je rahlo dregnila brata pod rebra, nato pa zaprla vrata sobe za seboj. Filip se je vidno oddahnil. Starejše sestre so včasih neprecenljivo zabavne, včasih pa ravno tako težke. Znova je odprl svoj zvezek. Čakala ga je prazna stran, na kateri je bil le z rdečimi črkami zapisan naslov, ki mu ga je za kazen dodelila razredničarka.
»Pozabil sem očala,« se je nasmehnil don Bosko, naslonjen na vrata. »Saj mi boš ti prebral naslov spisa, ne?«
Filip se je nasmehnil. Don Bosko je bil znova tu. Ob pravem času na pravem mestu.
»Zakaj ne spotikamo ljudi?« je Filip prebral stavek, ki mu je krasil prazno stran v zvezku.
»Zaradi veselja,« je odgovoril don Bosko, njegov pogled pa je govoril, da se prav nič ne šali.
»Veselja?« se je začudil Filip. »Naj napišem spis o tem, da zaradi veselja ne spotikamo ljudi? Ne razumem in mislim, da tudi učiteljica ne bo razumela.«
Don Bosko je sedel na rob Filipove mize in pomignil dečku, naj mu prisluhne.
»Izvedel si že kar nekaj iz mojega življenja. Veš, da sem odraščal brez očeta, da me je mama vzgajala v ljubezni do Boga, Marije in resnice, da sem imel zanimive sanje … Veš tudi, kako sem moral služiti pri kmetu … in kako sem s petnajstimi leti odšel v šolo. Ostaniva torej pri teh mojih šolskih letih. Svojim sošolcem sem rad pomagal. Najprej so me malo izzivali. Potem sem se pa odločil, da jim bom raje pomagal pri domačih nalogah in nasploh pri učenju, kot da bi jih izzival nazaj. Postali smo si prijatelji. Čedalje več smo se družili in nazadnje sem to našo klapo imenoval Družba veselja.«
»Zakaj ravno veselja? Ste se morali vsak dan vsaj trikrat nasmejati do ušes?«
»Zakaj veselja? No, če grem od začetka. Postavil sem tri pravila. Prvo pravilo Družbe veselja je bilo, da se izogibamo vsakemu pogovoru ali dejanju, ki bi se ga kristjan sramoval. Drugo pravilo je bilo, da bomo vestno opravljali svoje dolžnosti. In tretje pravilo: biti veseli.«
Filip je poslušal, se za hip zazrl v svoj zvezek in znova dvignil pogled: »Don Bosko, še vedno ne razumem … Kakšno zvezo ima veselje s spotikanjem ljudi?«
»Seveda jo ima. Ali je dobro, da drugim povzročamo kakršnokoli škodo?«
Filip je odkimal.
»Ali si vesel takrat, ko komu narediš kaj slabega?«
Tokrat se je Filip obotavljal, a po kratkem premisleku znova odkimal.
»Veselje je nekaj zelo pomembnega,« se je zamislil don Bosko. »Že Dominik Savio, o katerem sem ti pripovedoval, je rekel, da greh krade iz srca veselje. Če narediš kaj slabega, potem ne moreš biti vesel. Nekaj leži na tebi. Nekaj te bremeni. Seveda ne delamo slabega tudi zato, ker to ni prav, ker so nas učili drugače, ker moramo biti pridni … vse to je tudi res. In seveda lahko napišeš tako, kot ti misliš, da je prav. Jaz sem ti povedal svoj odgovor, ti daj pa svojega.«
Don Bosko je izginil tako hitro, kot je prišel. Filip pa je v roke vzel nalivno pero in začel pisati spis:
»Zakaj ne spotikamo ljudi? Za začetek bi rad povedal, da nisem fant, ki bi hodil po svetu in spotaknil vsakega, ki bi ga srečal. Zato vašega naslova ravno ne razumem. Ampak nič hudega. Najbrž tudi vi mene ne boste najbolj razumeli.«
Filip se je ustavil in malo pogrizljal svinčnik. Nato je nadaljeval pisanje: »Ljudi ne spotikamo, ker to ni prav. Če pa kaj ni prav, se ne počutimo dobro in ne moremo biti iz srca veseli. Zanimivo, ne? Zato nisem naredil prav, ko sem spotaknil učenca iz 9. razreda. Mislil sem, da si to zasluži, ampak zdaj mislim drugače …«

 

---
Pomislil bom na trenutke v svojem življenju, ko se mi je zgodila kaka krivica; kako sem se na to odzval? Gospoda bom prosil, da bi znal odpuščati in vračati z ljubeznijo.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information