natisni
PDF

10. Sanje od dveh stebrih

    »Kam le hodi don Bosko k maši?« se je spraševal Filip, ko je na nedeljsko jutro hodil proti cerkvi. »Kamorkoli že hodi, me bo danes gotovo vprašal, ali sem si od maše kaj zapomnil,« je še razglabljal, medtem ko je na pol pokleknil in se sesedel v ozko klop. Pred njim so se sošolci že po dveh minutah maše dregali s komolci in Filip je hitro pozabil, kje sploh je. Predramila ga je šele zadnja poved evangelija: »To vam naročam, da se ljubite med seboj.«
    Pomislil je na don Boska in njegove sanje. Spomnil se je, kako mu je ta mož pripovedoval, da si prijatelje pridobimo z ljubeznijo, ne pa s pretepanjem. Domov se je vračal sam. Mirjam se je zaklepetala s prijateljico. Pri kapelici na poti je že zagledal znano postavo.
    »Kaj so lepega povedali, Filip?« ga je pozdravil don Bosko.

argaiv1753


    »O ljubezni,« je rekel Filip in ponosno dvignil glavo. »Spomnil sem se na vas, kako vam je Jezus v sanjah rekel, da si morate prijatelje pridobiti z ljubeznijo, ne pa s pestmi. Ampak to je nemogoče. Nisem sicer pretepač, ena sama prijaznost pa tudi ne.«
    Don Bosko se je sklonil k Filipu in pri tem odkimaval.
    »Tudi jaz ne. Imel sem prijatelja v šoli. Bil je zelo umirjen fant. Nekoč so ga sošolci izzivali in celo udarili. Znorel sem. Prijel sem prvega fanta, ki mi je prišel pod roko, in z njim tolkel druge. Pozneje sem se počutil zelo slabo.«
    »Takšno moč je imel Martin Krpan! Niste bili ponosni na to?«
    »Nisem bil, Filip. Prijatelj mi je povedal, da mi Bog ni dal moči za to, da bi pretepal ljudi, ampak da bi z njo delal dobro. Vedel sem, da sem ga močno polomil. Kasneje sem sanjal, da moram svoje življenje nasloniti na sveto mašo in na Marijo, našo učiteljico.«
    »Mi boste povedali kaj več o teh sanjah?« je zanimalo Filipa. Don Bosko je prikimal in fantu pomignil, naj sede poleg njega.
    »Nekoč sem sanjal, da sem stal na samotni skali sredi morja, okoli mene pa ni bilo nič drugega kot širno morje in cel kup ladij, pripravljenih na boj. Na ladjah so bili topovi in razno strelsko orožje. Vse so bile uperjene proti največji ladji. Vse skupaj je oteževal še močan nasproten veter. Morje je bilo razbesnelo in kapitan največje ladje je samo opazoval, kako so jih napadli z vseh strani. Nenadoma se sredi podivjanega morja dvigneta iz vode dva stebra.«
    »Pravljica,« je vzkliknil Filip.
    »Saj ti vendar govorim o sanjah, ne pa o dogodku iz prejšnjega tedna,« potrpežljivo odvrne don Bosko.
    »Torej, dvignila sta se dva mogočna stebra. Na vrhu prvega stebra je bil Marijin kip z napisom »Marija, pomočnica kristjanov«. Na vrhu drugega stebra pa je bila ogromna hostija. Ko je kapitan to zagledal, je skušal ladjo usmeriti med oba stebra.«
    »Mu je uspelo?« je vzkliknil Filip s široko razprtimi očmi.
    »Bilo je težko. Sovražniki so se zelo trudili, da bi ladjo potopili. Kapitan je bil celo zadet, a je posadka hitro postavila novega človeka, da je usmerjal ladjo proti cilju. Na koncu jim le uspe. En konec ladje privežejo k enemu stebru, drug konec pa k drugemu. Nato je zavladala tišina.«
    »Zanimivo,« je na koncu komentiral Filip.
    »Zelo zanimivo,« se je nasmehnil don Bosko. »Morda vidiš kakšno povezavo z najinim pogovorom?«
    Filip je izgubljeno odkimaval.
    »Na tej največji ladji smo ljudje, ki si prizadevamo biti dobri in zaupati v Boga. Ampak okoli nas je veliko slabega: slaba družba prijateljev, lenoba, laži … No, tudi pretepanje in spotikanje, ne? Če se bomo držali teh dveh stebrov, o katerem so govorile sanje, bomo živeli lažje …«
    »S hostijo je bila najbrž mišljena maša?«
    Don Bosko je prikimal.
    »In drugi steber je Marija?«
    »Dobro si razumel,« ga je pohvalil don Bosko. »Biti dobri do drugega ali tako, kot je rekel Jezus – ljubiti se med seboj ¬–, ne moremo kar zlahka. Če pa svoje življenje naslonimo na dva tako močna stebra, kot sta sveta maša in Marijina pomoč, potem bo šlo lažje.«

 

---
Zvečer bom pomislil na trenutek, ko sem bil danes pri sv. obhajilu; ali pa na svoje prvo obhajilo; ali pa na trenutek, ko sem v času obhajila šel k duhovniku po blagoslov, da mi je dal križ na čelo. Rekel si bom: Jezus, ti me imaš zelo rad, daj, da bi te imel tako rad tudi jaz.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information