natisni
PDF

13. Marija dominika Mazzarello

Mirjam je vstala s svojega stola pri dežurni mizi in šla zapret vrata gimnazije. Dijaki očitno tudi v šoli mislijo, da imajo vedno na dosegu roke svoje mame, ki jim bodo odpirale in zapirale vrata in po možnosti še mazale kruh med malico.
»Smem še jaz vstopiti?« je zaslišala glas, ravno ko je vlekla težka vrata k sebi.
Pred seboj je zagledala moškega. Pogledala ga je od glave do pet in ga povabila, naj vstopi.
»Povejte mi svoje ime, da vas zapišem,« je rekla in se zazrla v svoj dežurni list.

argaiv1061


»Don Bosko,« je rekel obiskovalec.
Mirjam je začudeno prikimala.
»Kam ste namenjeni?«
»K tebi,« je bil kratek don Bosko.
»K meni? Saj vas sploh ne poznam.«
Don Bosko je sedel na rob dežurne mize.
»Poznam tvojega brata Filipa. In tako poznam tudi tebe. Vem na primer, da treniraš tenis, da gresta vsako nedeljo s Filipom skupaj k maši ter da rada uporabljaš besedo neprecenljivo.«
Mirjam je šlo na smeh, don Bosko pa je nadaljeval: »Filipu pripovedujem zgodbe iz svojega življenja. O tem, kako sem se ukvarjal z revnimi fanti. Danes pa sem se odločil, da ti povem zgodbo o svoji prijateljici, ki je – tako kot jaz fantom – pomagala revnim dekletom. Saj nimaš nič proti, ne? Vidim, da ti je na tem dežurnem stolu precej dolgčas … «
Mirjam je prikimala, ne da bi vedela zakaj. Don Bosko je imel prav. Dežurati celo dopoldne je bilo precej dolgočasno opravilo.
»Dekletu, o katerem ti bom pripovedoval, je bilo ime Marija Dominika. Hodila je vsak dan k maši. Navsezgodaj zjutraj, ko je bila še tema. Tudi takrat, ko so živeli pol ure stran od cerkve in tudi takrat, ko je bilo zelo mrzlo in veliko snega. Ko je bila še precej mlada, je v njeni rojstni vasi izbruhnil tifus. Ta bolezen je bila takrat zelo huda in veliko ljudi je umrlo. Njeni sorodniki so vsi zboleli in nujno so potrebovali človeka, ki bi prišel v njihovo hišo in jim pomagal. Marija Dominika je takrat rekla: 'Grem. Čeprav vem, da bom zbolela …'«
»To pa je pogum!« je vzkliknila Mirjam. »Človek je prepričan, da bo zbolel, pa gre vseeno na pomoč sorodnikom.«
Don Bosko se je nasmehnil.
»Res je, Mirjam, to je zelo velik pogum in tudi zelo velika ljubezen. Marija Dominika je imela prav. Kmalu je res zbolela in bila je prepričana, da bo umrla. Tifus jo je sicer pustil pri življenju, vendar ji je pobral vse moči. Ni mogla več tako delati kot prej. Seveda tudi ni hotela sedeti v kotu in se smiliti sama sebi. S prijateljico sta začeli šivati in ob tem sta zbirali dekleta. Najprej sta se morali šivanja naučiti, nato sta začeli učiti še druge. Prihajalo je okoli deset deklet. Pred začetkom šivanja so vsak dan zmolile zdravamarijo in se izročile Marijinemu varstvu. In veš, kaj se je zgodilo nekega zimskega dne?«
»Sešile so si rokavice in se šle kepat,« si je polglasno zamrmrala Mirjam.
»Morda tudi kdaj,« se je nasmehnil don Bosko. »Na vrata je potrkal neki možakar in prosil, ali lahko njegovi hčerki prespita kar pri njiju. Ostal je brez žene in ni znal skrbeti zanju. Delavnica se je spremenila v zavetišče za dekleta. Prihajali so novi in novi ljudje – deklice, ki so potrebovale prenočišče, in starejša dekleta, ki so prišla na pomoč Mariji Dominiki. Nekoč sem tudi sam prišel na obisk v ta kraj in tam sem se srečal z Marijo Dominiko in njenimi prijateljicami. Bile so zelo preproste, a zelo zagnane za nebeške stvari. Pozneje sem jih še velikokrat obiskal. Bil sem vesel, saj so one delale z dekleti točno to, kar sem sam delal z zapuščenimi fanti. Kako se je nadaljevala zgodba, ti bom povedal kdaj drugič … Za danes je dovolj.«
Pomahal je, prijel za kljuko in odprl težka vrata.
»Kmalu spet pridite,« je zaklicala Mirjam za njim. »Ker me zanima, kaj je bilo potem …«
Don Bosko je prikimal in zaprl vrata, Mirjam pa se je zazrla po hodniku in vratih učilnic. Razmišljala je o tem, kako se v šoli učijo samo o osvajalcih in vojskovodjih, tako malo izvejo pa o ljudeh, ki so naredili toliko dobrega, ki so nudili revežem streho, ki se niso ustrašili naporov in jih tudi bolezen ni ustavila.

 

---
Starše bom poprosil, naj mi povejo o kakih svojih doživetjih z redovnicami, ali o obisku sv. papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji, ali pa o bl. materi Tereziji iz Kalkute.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information