natisni
PDF

20. Kdo je Don Bosko

Tobija se je sklonil, da bi bolje slišal. Hrup v telovadnici je bil prevelik. Domače moštvo je doseglo koš in telovadnica je poskočila od navdušenja. Tobija je bil z mislimi popolnoma drugje. Še vedno je razmišljal o tem, kako sta včeraj s Filipom srečala don Boska. In to še niti ne bi bilo tako čudno, če se ne bi Filip obnašal, kot da ga pozna že deset let. 

argaiv1061

»Kako to, da mi nisi o njem črhnil niti besede?« je Tobija grbančil čelo.
»Ne vem, zdel se mi je tako skrivnosten. In bal sem se, da bi se ti zdelo čudno, da se kar vsak dan pogovarjam z nekim neznancem,« je razlagal Filip.
»Točno tako,« je pokimal Tobija. »Na vsakem koraku nam govorijo, da se moramo izogibati neznanih ljudi, ti se pa že tri tedne z njim malo srečuješ in pogovarjaš.«
Filip je skomignil z rameni.
»Po treh tednih človek neznanec postane vsaj znanec, če že ne prijatelj, ne?«
»In don Bosko je tvoj prijatelj? Sploh veš, kdo je?«
»Vem, da je duhovnik in da zna dobro pripovedovati zgodbe in da je prijazen in da je v svojem življenju zbiral revne fante.«
»In da se na od časa do časa malo prikaže in kaj pove,« je Filipovo pripovedovanje končal Tobija. »Če ga bom še kdaj srečal, ga bom marsikaj vprašal.«
Filip si je iz vsega srca želel, da bi ju na poti iz šole znova ustavil don Bosko in bi potolažil ubogega Tobija. Toda ni bilo treba čakati, da je bilo konec šolskega dopoldneva. Don Bosko je nenadoma kar sedel poleg njiju. Tobija je izbuljil oči, Filip pa odprl usta.
»Saj ni nič čudnega, če pridem na košarkarsko tekmo, ne?« je nedolžno vprašal don Bosko in se ozrl naokrog. »Tu je še cel kup drugih navijačev. Kaj bi me želel vprašati?«
Don Bosko se je ozrl k Tobiju, ta pa je zardel kot paradižnik.
»Filip mi je povedal, da ste zbirali dečke,« je potem nekako zjecljal. »Tega ne razumem. So kar prišli k vam?«
»Niso kar prišli. Takrat so fantje vajinih let že pošteno delali. Kot zidarji, mehaniki ali karkoli drugega. Stopil sem v delavnico in rekel njihovim gospodarjem, naj te fante v nedeljo pošljejo v oratorij. Spet drugič sem prišel k njim na ulico, ko so igrali za denar. Skočil sem naprej, vzel robec, na katerem je bil denar, in stekel.«
»Prosim?« je rekel Tobija. »Ukradli ste jim denar?«
»Ja,« je rekel don Bosko, »za nekaj minut. Tekel sem torej po ulici, oni so jo ucvrli za mano, jaz pa sem dirjal naravnost v oratorij. Rekel sem, da bomo najprej nekaj zmolili, potem pa sem jim seveda vrnil denar. Naslednjo nedeljo jih je veliko od teh prišlo v oratorij. Jaz sem jim ukradel denar, oni pa meni srce. Kaj je vredno več?«
Tobija se je za trenutek zastrmel vanj. Nato se je zbral in le vprašal: »In zakaj se vam je zdelo tako pomembno, da pridejo? Zakaj se vam zdi pomembno, da se pogovarjate s Filipom?«
»Ker imam rad mlade ljudi. Ker jim želim, da bi bili srečni. Ker želim, da bi živeli lepo življenje in da bi bili resnično veseli. Ker je v vsakem mladem nekaj dobrega, nekaj Božjega …«
»In kaj ste v življenju še delali? Dečki so prišli ob nedeljah in kaj ste počeli med eno nedeljo in drugo?«
»Dečki so samo nekaj časa prihajali ob nedeljah. Potem pa je nekega majskega večera potrkal na moja vrata premočen fant. Zunaj je lilo kot iz škafa. Tresel se je od mraza. Ni vedel, kam naj gre. Naredil sem mu posteljo, moja mama, ki mi je pomagala, pa ga je povabila, naj moli z nama. Nato mu je povedala še nekaj besed. Tako kot bi naredila prava mama. On je bil prvi, ki je prosil za prenočišče. In kmalu je prišel drugi, tretji in tako naprej … Moje življenje je potekalo od nedelje do nedelje sredi fantov. In vse to samo zato, da bi našli pot do Boga, da bi vzljubili Marijo in da bi postali dobri ljudje, ne pa barabe z ulice.«
Tobija ni imel več kaj reči.
Prikimal je in le rekel: »Še bi se rad srečal z vami …«
Sodnik je zapiskal, tekme je bilo konec in don Bosko se je izgubil med množico navijačev, ki so zapuščali telovadnico.

---
Pri večerni molitvi bom Gospoda in Marijo prosil za tiste otroke in mlade, ki v življenju nimajo nikogar, ki bi jih imel rad in ki bi zanje res skrbel - da bi našli take ljudi in da bi po njih začutili, da jih ima Bog res rad.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information