natisni
PDF

28. Don Bosko na govorilnih urah

Filipova razredničarka je utrujeno vstala s stola. Ob sedmih zvečer je pač skrajni čas za odhod, še zlasti če se pred tem pogovarjaš s petnajstimi starši na govorilnih urah. Ravno je potisnila stol k mizi, ko je zaslišala trkanje. Med vrati je stal moški.

argaiv1753

»Ste prišli na govorilne ure?« je vprašala in znova sedla.
Neznanec je prikimal in sedel na pripravljeni stol. Molčal je.
»Oprostite, ne poznam vas. Najbrž je do sedaj prihajala k meni vedno vaša žena. Čigav oče ste?« je prijazno vprašala učiteljica in medtem odpirala redovalnico.
»Oče vseh mladih,« je mirno odgovoril neznanec.
»Prosim?«
Učiteljica si je popravila očala in se zastrmela v moškega pred seboj.
»Jaz sem don Bosko, duhovnik. V življenju sem se ukvarjal z revnimi dečki, ki so bili brez staršev. Ali pa s takšnimi, ki so bili brez vzgoje in tople besede.«
»A tako,« je rekla učiteljica, zaprla redovalnico in se naslonila nazaj. »Tudi danes je veliko takih, veste. Brez staršev jih je na srečo malo, brez tople besede že malo več, brez omejitev pa še največ.«
»In kaj menite, da morate storiti učitelji?« je vprašal don Bosko.
»V naši zbornici sta glavni besedi doslednost in strokovnost,« je zavzdihnila učiteljica in se ob tem nasmehnila, kot da bi hotela reči še kaj, pa tega ne sme.
»Se ne strinjate s tem?« je don Bosko nagnil glavo naprej.
»Jah … Se strinjam, da je tudi to pomembno. Je pa vsekakor premalo.«
»Tako je,« je odvrnil don Bosko. »To je premalo. Poznam tri vaše učence. Filipa, Tobija in Juša. Radi so pri vaših urah. Pa ne zato, ker ste dosledni in strokovni. Ampak zato, ker jih imate radi. Veste, ljubezen je to, kar človek potrebuje.«
Njegova sogovornica je pogledala v tla in rahlo zardela. Don Bosko se ni dal motiti.
»Nekoč sem šel v Rim za dlje časa,« je začel pripovedovati. »Bil sem ločen od svojih fantov. Pustil sem jih duhovnikom, ki so vztrajali z menoj in se posvečali fantom. Takrat se mi je nekaj sanjalo … Sanje so v mojem življenju zelo pomembne.«
Don Bosko se je za trenutek zastrmel v oglasno desko v učilnici, nato pa nadaljeval.
»Fantom sem se posvečal kar 40 let. In v sanjah sem najprej videl, kako je potekalo življenje na začetku. Bil je prizor, poln življenja in veselja. Nekateri fantje so tekali, drugi skakali, tretji so se lovili. Duhovniki so se igrali skupaj z njimi in fantje so jim zaupali. Takrat je bilo res lepo. Potem pa sem videl, kako je oratorij potekal v sedanjosti. Najprej sem bil vesel, saj že en mesec nisem videl svojih fantov in duhovnikov. Toda ko sem jih zagledal …, sem kar zavzdihnil. V njih ni bilo nikakršnega veselja, nič živahnosti in pesmi. Fantje so bili zdolgočaseni. Veliko jih je bilo samih. Naslanjali so se na stebre in razmišljali vse mogoče. Nekateri so se načrtno izogibali družbi. Spet drugi so šepetali po skupinicah. Duhovnikov je bilo zelo malo, fantje so se jih kar izogibali. Nikakršnega zaupanja ni bilo med njimi.«
»Zakaj takšna razlika?«
»Mislim, da zaradi pomanjkanja ljubezni. Fantom je treba dopovedati, da če jih imamo radi v njihovi otroški razigranosti, v tem, kar imajo oni radi, jih imamo radi tudi glede discipline, učenja … torej v tistih stvareh, ki so jim manj všeč. Ni dovolj, da imamo mlade radi. Oni morajo to tudi začutiti.«
Filipova razredničarka je prikimala.
»Moje govorilne ure so končane,« se je nasmehnil don Bosko. »Prišel sem se vam zahvalit, ker imate učence radi, čeprav vem, da je v šoli to skoraj prepovedana beseda. Imejte jih še naprej. In to še bolj!«
Don Bosko je vstal in stopil proti vratom. Nato se je obrnil in vprašal:
»Hočete storiti kaj dobrega, kaj res svetega?«
Učiteljica je prikimala.
»Vzgajajte mlade,« se je nasmehnil don Bosko in dodal: »Pa imejte radi Filipa, Tobija, Juša in vse druge.«
Nato je izginil v temo šolskega hodnika.

---
Bogu se bom zahvalil za svoje učitelje in učiteljice; pomislil bom na to, kaj vse sem se z njihovo pomočjo že naučil za življenje.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information