natisni
PDF

30. Filip Rinaldi

Zunaj je že dišalo po pravem poletju. Filip je prevrnil pol sobe, da je našel svojo kopalno opremo in jo spravil v kovček. Nato je stekel iz hiše … Za pripravljanje prtljage ima čas še dan in pol, za druženje z don Boskom pa ne več tako veliko. Za svoje zadnje srečanje sta izbrala kapelico s kipom Marije Pomočnice, ki je stala nedaleč od Filipovega doma. Don Bosko je vsak dan prihajal sem in molil. Filip ga je marsikdaj videl, velikokrat pa tudi ne. 

argaiv1753

»Sedaj, ko toliko vem o vašem življenju, bi Marijo Pomočnico lahko imenoval tudi don Boskova Marija,« je rekel Filip, ko sta zrla v Marijin kip. »In mislim, da ji bom odslej tudi tako rekel. V spomin na vas …«
»Lahko ji tako rečeš,« je rekel don Bosko. »Predvsem pa ji pripoveduj o svojem življenju in o vsem, kar te obremenjuje … Tisti Filip, o katerem ti bom pripovedoval danes, je imel Marijo Pomočnico zares rad.«
Don Bosko se je nato obrnil k Filipovemu domu.
»Če bi on živel v tej hiši,« je rekel, »bi na listke napisal razne prošnje, jih prinesel sem in jih položil pod ta Marijin kip.«
»Pripovedujte mi od začetka,« je zaprosil Filip.
Don Bosko je prikimal in se po turško usedel na tla. Deček ga je posnemal.
»Filipa sem prvič srečal kar pri njem doma. Bil je star pet let. S fanti smo bili na izletu in pred neko hišo sem zagledal devet dečkov, ki so bili razporejeni po velikosti od največjega do najmanjšega. In med najmanjšimi je bil ravno on, Filip. Navdušeno je gledal mene, jaz pa njega. Pet let pozneje smo v bližini njegovega kraja odprli malo semenišče. Tja so prišli dečki, ki so želeli nekoč postati duhovniki. In tja je prišel tudi Filip. Toda zgodilo se je nekaj takega, kar se ne bi smelo zgoditi nikoli.«
Don Bosko se je popolnoma zresnil.
»Neki asistent ga je močno udaril in Filip se je odločil, da gre domov. Ko sem to izvedel, mi je bilo zelo hudo. Večkrat sem mu pisal, prosil sem ga, naj si premisli, govoril sem mu, da so moje hiše zanj vedno odprte. Veš … bil sem prepričan, da je v tem fantu nekaj velikega, zato sem tako vztrajal.«
»Pa se je premislil ali se ni?« je don Boska vprašal njegov zvesti poslušalec.
»No, postajalo je čedalje hujše,« se je nasmehnil don Bosko. »Filip je rekel 'ne' meni, potem je opustil molitev, potem je čedalje manj poslušal svojo mamo pa župnika … skratka, zdelo se je, da se je popolnoma skril pred Bogom.«
»In vi ste še vedno vztrajali?«
»Še bolj,« se je nasmehnil don Bosko. »Nekoč sem se odpravil k njemu domov. Filip je bil trmast, jaz pa še bolj. Še enkrat ti povem – nikoli nisem silil fante, naj postanejo duhovniki. Spodbudil sem jih, vendar sem jih pustil, da se odločijo sami. V Filipu pa sem jasno videl, da lahko postane srečen salezijanec in nisem ga spustil iz rok. Vmes so mu celo pripeljali neko dekle, da bi se z njo poročil … Kakorkoli že: ni se poročil, temveč je prišel k meni. Po dolgem času je spet odprl knjige in začel študirati.«
»Pa je bil zadovoljen? Ali pa je vse skupaj delal samo zato, ker ste to vi želeli …«
»Tudi Filip sam si je želel, da postane salezijanec. Ampak nujno je potreboval koga, ki bi ga spremljal in usmerjal. Naredil je vse, kar sem mu rekel. Nikoli nisem z nikomer delal tako, kot sem s Filipom. Tako je na koncu le postal duhovnik in med mlade je širil vero in upanje.«
Don Bosko je umolknil in pogledal dečka, ki je sedel poleg njega.
»Veš,« mu je rekel, »ko sem te prvič srečal, sem bil zelo vesel, ko sem izvedel, da ti je ime Filip. Takoj sem se spomnil na svojega ljubega Filipa Rinaldija, s katerim sva si bila tako blizu.«
Nato je vstal: »Posnemaj ga, moj mladi prijatelj. Njega in vse fante, o katerih sem ti pripovedoval v tem mesecu. Rad zahajaj k Mariji Pomočnici in ji pripoveduj o vsem, kar te muči … o šoli, o prijateljih, pa tudi o očetu … Pozdravi Juša in Tobijo in lepo se imej na morju.«
Don Bosko je vstal, ga objel, in še preden se je Filip dobro zavedel, ga že ni bilo več.

---
Zvečer bom v molitvi pomislil na ves mesec maj, povedal Gospodu in se mu zahvali za tisto, kar mi je bilo najbolj všeč, ter ga prosil, da bi mi pomagal pri zadevah, ki me najbolj težijo. In molitev bom sklenil z vzklikom, ki ga je tako zelo priporočal don Bosko: Marija Pomoč kristjanov, prosi za nas. Amen.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information