Šmarnično branje 2010

natisni
PDF

29. Zakaj teta Julka ostaja v cerkvi?

Sveta maša se je končala. Malo sta še posedeli v cerkvi, nato vstali in šli proti izhodu. Eva je že več dni opažala, da sosedova teta Julka ne gre domov. Včasih je prihajala peš, včasih s kolesom. Toda malokdaj so šli skupaj domov. Velikokrat je ostala v cerkvi in se kasneje vračala domov.
»Mami, ali ne bo teto Julko strah, ko bo sama šla domov? Zakaj tako pogosto ostane v cerkvi?«
»Teta Julka je odrasla gospa. Ne bo je strah, ko bo šla domov sama. Veš, ona zelo rada ostane po maši v tišini in sama moli. Tudi medve bi lahko ostali še nekaj časa in molili. Toda sedaj si še premajhna. Ko boš bolj velika, bova tudi medve lahko ostajali in molili.«
»Kaj pa moli teta Julka?«
»V tišini kleči in časti Jezusa, ki prebiva v tabernaklju. Dela mu družbo, ko vsi drugi odidemo. Jezus je vesel njene bližine. Ona se v mislih pogovarja z Jezusom in se mu zahvaljuje za vso ljubezen, s katero jo Jezus obsipa. Takrat ji je Jezus najbolj blizu. Ni samo v tabernaklju, tudi v srcu ga nosi, ker ga je prejela pri obhajilu. Ker ji je tako blizu, mu lahko veliko pove. Jezus posluša njene besede in jo še bolj obdaruje. Izroča mu vse svoje skrbi in ga prosi za svoje otroke.«
»Kje pa so njeni otroci?«
»Veliko otrok ima. Pet jih je. Ena hčerka je v daljni Ameriki, druga je na Štajerskem, dva sinova sta poročena blizu doma, eden pa je še doma. Vsakega posebej ima rada. Zato prosi Jezusa, naj varuje vse. Prosi za Božji blagoslov in ga pošilja vsakemu otroku posebej. Za vsakega posebej se Bogu zahvali, da ji ga je podaril. Ali ni lepo otrokom, ko mama za njih vsak dan moli? Čeprav so razkropljeni po vsem svetu, čutijo mamino ljubezen. Veselijo se njene molitve.«
»Mami, ali boš tudi ti molila zame, če bom šla kdaj po svetu?«
»Seveda bom molila. To je dolžnost vsake mame, da moli za otroke, ko odidejo z doma. Tudi jaz bom ostajala po maši v cerkvi in prosila Jezusa, da bi ostali dobri, srečni in zdravi. Tudi ti boš molila zame in kadar boš šla k sveti maši, boš lahko ostala v tišini. Takrat se bova v duhu srečali pred Jezusom. Jezus naju bo povezoval, čeprav bova mogoče daleč narazen.«
Bili sta že čisto blizu doma. Eva se je še enkrat ozrla nazaj proti cerkvi in pomislila na sosedovo teto Julko, ki mogoče še vedno moli v cerkvi.

Domača naloga:
Potrudi se, da boš kdaj pa kdaj ostal po maši tiho v cerkvi in molil za starše, brate, sestre in prijatelje.

argaiv1753

natisni
PDF

28. Pojdite v miru!

Spet je bil vroč poletni dan. Mama se je z Evo vračala domov od večerne maše. Hodili sta počasi in se pogovarjali. Mala Eva je bila v cerkvi pozorna na zadnje župnikove besede, ki jih je rekel pri maši: »Pojdite v miru.« Ni jih prav razumela, zato je vprašala mamo, kaj naj bi te besede pomenile.
»Te besede so zaključno naročilo, s katerim nas duhovnik odslovi, ko je maša končana. Ta odslovitev pa nikakor ne pomeni, da je za otroke konec tišine. Še zmeraj se je treba v cerkvi obnašati spoštljivo in biti tiho, da ne motiš tistih, ki bi še radi molili. To ni znamenje, da lahko ob nedeljah otroci zdrvijo pred oltar in se tam divje prerivajo, kdo bo prvi dobil listek. Ta pozdrav pravzaprav pomeni nalogo za cel teden, ki je pred nami.«
»Kakšno nalogo?« je vprašala Eva.
»Prva naloga je, da to, kar smo v cerkvi prejeli, ponesemo domov svojim domačim in vsem, s katerimi se bomo srečali. V cerkvi človek prejme mir. V srcu nosi svojega Gospoda, ki je mir. On pomaga, da živimo v miru z vsemi ljudmi, ker nas umirja in k miru nagovarja. Druga naloga pa je poslanstvo.«
»Besede 'Pojdite v miru' so v latinskem jeziku drugačne. Če bi tiste prevedli, bi lahko slišali: 'Pojdite, poslani ste!' V cerkvi smo doživeli srečanje z Jezusom. V obhajilu smo se z njim združili. Doživeli smo njegovo ljubezen. Sedaj nas duhovnik pošilja, da to ljubezen ponesemo še na domove in v svet. Sveta maša ni samo veselje srečanja z Gospodom v cerkvi, marveč nas kliče, da veselje in ljubezen ponesemo k drugim ljudem.«
»Kako to ponesemo ven iz cerkve?«
»Poklicani smo k čisto praktičnim delom. Jezus, ki ga prejmemo pri svetem obhajilu, nas kliče, da delamo dobra dela. Obiščemo kakšnega bolnika, pomagamo tistemu, ki rabi našo pomoč, se trudimo, da ne povzročamo drugim trpljenja. Tudi za otroke pomeni čisto določeno nalogo. Ubogati starše, jim pomagati, biti marljiv in se ne prepirati z brati, sestrami in prijatelji.
Duhovnik nam je pomagal, da smo se srečali z Jezusom. Sedaj nas on pošilja kot Jezusove poslance, da bi nadaljevali bogoslužje zunaj cerkve. Poslani smo, da bi Bogu služili v bratih in sestrah, ki nas potrebujejo. Končno smo poslani, da bi živeli v Božjem miru med seboj in se lepo razumeli.«
Eva je mami obljubila, da bo doma ubogala in pridno delala svoja opravila. Trudila se bo, da se ne bo prepirala s sosedovimi otroki in ne z bratom in sestro.

Domača naloga:
Ko greš od svete maše, odhajaš z nalogo, da narediš kaj dobrega. Obišči bolnega ali starejšega človeka in mu naredi nekaj veselja.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information