Šmarnično branje 2011

natisni
PDF

19. dan: POMAGAM, DA MI BODO POMAGALI

»Zakaj ji pa ne pomagaš?« je Serafinček vprašal fanta, ki je šel čez prehod za pešce, tiščal roke v žepih in poslušal glasbo.
Fant je vzel slušalke iz ušes in začudeno gledal predvajalnik, preko katerega je poslušal glasbo.
»Nič ni narobe s predvajalnikom,« je dejal Serafinček. »Ko te nago-vorim, sem glasnejši od vsake glasbe.«
»Kdo je to?« je fant začudeno gledal okoli sebe.
»Angel sem. Zakaj ne pomagaš tisti gospe?«
»Kateri?«
»Tisti, ki gre ravno čez prehod za pešce. Težko nese.«
»Aha, tisti. Niti opazil je nisem.«
»Nisi je opazil?«
»Ne. Jaz se brigam zase. Če težko nese, naj bi manj nakupila.«
»Si prestavljaš, da boš nekoč ti star in si boš želel pomoči?«
»Si pač ne bom naložil toliko reči v vrečke,« je fant skomignil z rameni.
»Misliš, da je to edina pomoč, ki jo boš potreboval, ko boš star?«
»Pha, se bom že nekako znašel.«
»Ne, ne boš se znašel. Star boš in nemočen. Niti se ne boš mogel znajti. Če se boš v življenju brigal le zase, se tudi ljudje ne bodo brigali zate. Ko boš star, ne bo nihče pogledal za teboj, če potrebuješ pomoč. Kar seješ danes, boš žel jutri,« je bil strog Serafinček.
»Na starost niti ne mislim,« je zamahnil z roko fant.
»Vprašaj starejše ljudi kako hitro se človek postara. Mladost mine kot bi trenil.«
»Ah, to bo trajalo še leta.«
»Če ti tako misliš,« je Serafinček skomignil z rameni. »Ljudje ste dani drug drugemu, da si pomagate med seboj. Ti si dolžan pomagati danes, da ti bo nekdo drug pomagal jutri. Takšna je Božja volja in takšne so Božje zapovedi.«
»Če že hočeš, ji bom pa pomagal,« je vzdihnil fant in se obrnil proti starki.
»Prepozen si,« je dejal Serafinček, ki je opazil mlado žensko, ki je vzela starki vrečke iz rok, da ji bo pomagala.
»No, pokazal sem pripravljenost. To tudi nekaj šteje,« se je nas-mehnil fant.
»Ta pripravljenost nič ne šteje, ker sem te jaz nagovoril. Če boš prihodnjič sam videl človeka v stiski in mu pomagal, bo drugače,« mu je razložil Serafinček.
»No, prav. Se bom potrudil,« je obljubil fant.
»Odlično. Zapomni si, da je življenje sestavljeno iz majhnih kora-kov in drobnih dobrih del,« ga je poučil angel.
»Kaj pa, če bi ženska mislila, da jih hočem le ukrasti vrečke?«
»Tvoj obraz kaže, da si dober in prijazen fant, gotovo bi ti zaupa-la,« se je nasmehnil Serafinček.
»Moj obraz to kaže?« je nejeverno vprašal fant.
»Seveda. Vsakemu človeku lahko na obrazu prebereš, kaj nosi v srcu.«
»Tega pa nisem vedel.«
»Sedaj veš. Zbogom in skrbi, da bo tvoje srce vedno čisto, ker bo tako tvoj obraz vedno lep.«

Naloga: Vprašaj starše, če imajo kakšno delo zate.

argaiv1753

natisni
PDF

17. dan: ŽIVCI ŽALJIVCI

»Verjetno si zelo ponosna nase,« je jezna gospa zaslišala prijeten glas ob sebi.
»Kaj te briga,« je zasikala.
»Seveda me briga,« se je zopet oglasil.
»Kdo pa si?« je gospa pogledala okoli sebe.
»Angel sem. Si ponosna nase?« je Serafinček ponovil vprašanje.
»To nima nič opraviti s ponosom. Jezna sem, ker sedijo s prekrižanimi nogami, si čistijo nohte in vsakemu, ki pride do njih ponavlja-jo, da mora prinesti še te in one obrazce.«
»Pa si imela vse obrazce, ki so potrebni?«
»Ne. Kako naj bi vedela, katere obrazce potrebujem?«
»Ne bi mogla pred tem nikjer vprašati?«
»No, mogoče,« je malo podvomila gospa.
»Če bi lahko vprašala, pa nisi, se sedaj brez potrebe jeziš.«
»Kaj se vtikaš vame?« se je zopet začela jeziti.
»Ker si tako grdo ozmerjala uradnico za okencem. Bila je čisto prijazna. Povedala ti je, katere obrazce potrebuješ. Namesto da bi se ji zahvalila, si jo žalila z zelo grdimi besedami,« je bil strog Serafinček.
»Nisem je žalila.«
»Naj ti ponovim besede, ki si jih izrekla?«
»Ne!«
»Zamisli si, da si ti na njenem delovnem mestu. Misliš, da je urad-nica sama določila, katere obrazce moraš izpolniti? Bi ti bilo prijetno v njeni koži?«
»Niti ne.«
»Seveda ne. So ljudje, ki opravljajo svoje delo in se morajo držati določenih predpisov.«
»To vem.«
»In ste ljudje, ki to veste, vendar se tega ne zavedate. Zato so pogosto tarča vaše slabe volje.«
Gospa je molčala, vendar je Serafinček vedel, da ji je že žal za zmerljivke, ki jih je izrekla prijazni uradnici.
»Se ne bi šla opravičiti?« je predlagal Serafinček.
»Ne še,« je dejala gospa. Odšla je v trgovino po veliko bonboniero, izpolnila vse potrebne obrazce in se vrnila k okencu.
»Izvolite, tu so potrebni obrazci,« je ponudila uradnici liste z bonboniero.
»Tole pa ni obrazec,« se je zasmejala uradnica.
»Je, je. Tudi to je obrazec. Na njem piše: 'Oprostite, ker sem Vas tako grobo žalila!'« je dejala gospa.
»O, hvala. Ni se potrebno opravičevati,« je zamahnila z roko urad-nica.
»Pač, pač,« je pokimala gospa. »Tudi jaz na delovnem mestu več-krat poslušam izbruhe jeze.«
»Da, to se meni dogaja vsak dan. Včasih sem bila prizadeta, danes pa vem, da je to sestavni del mojega poklica,« je razložila uradnica.
»Vendar pa to ni prav in mene je sram, da sem bila ena izmed tis-tih, ki se ne znajo obvladati.«

Naloga: Pred oltarčkom zmoli desetkrat zdravamarijo za vse, ki si jih kdaj užalil.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information