Šmarnično branje 2011

natisni
PDF

25. dan: OD ČOKOLADE DO ZAPORA

»Ne počni tega,« je Serafinček tiho prišepnil fantu v trgovini.
Ta je prebledel in začudeno pogledal okoli sebe.
»Jaz sem angel, Serafinček, ne moreš me videti. Ne kradi!« je ponovil
»Saj …,« je začel jecljati fant.
»Ne laži!« ga je prekinil Serafinček.
Fant se je obrnil in odšel iz trgovine. Serafinček je šel za njim.
»Malo je manjkalo in bi prekršil sedmo in osmo božjo zapoved,« je dejal Serafinček fantu, ko sta bila pred trgovino.
»Tako sem se ustrašil. Mislil sem, da me je kakšna trgovka zasačila,« je dejal fant.
»Trgovka ni tako pomembna. Kaj pa Bog, ki bi te videl? Ti je zanj vseeno?«
»Saj ni šlo za pravo krajo,« se je branil fant.
»Kaj pa?«
»Za dokazovanje poguma. S prijatelji smo se pogovarjali, kdo si upa v trgovini ukrasti čokolado. Nisem imel slabega namena. Saj bi jo vrnil.«
»Kraja je kraja, ni pomembno, kakšen imaš razlog. Če bi bil lačen in bi bil to edini način, da prideš do hrane, bi bilo nekaj drugega. Tako pa si hotel krasti,« je bil strog Serafinček.
»Saj bi jo vrnil,« je zopet poskušal fant pomiriti Serafinčka in se rešiti njegovih očitajočih besed.
»Bi šel do trgovke in ji razložil, da si le dokazoval pogum, sicer si pa pošten fant?«
»Ne, vrnil bi jo na polico.«
»Mogoče si sedaj tako prepričan, vendar je večja verjetnost, da bi jo s prijatelji družno pojedli. Vedi pa tudi, da iz majhnega zraste veliko. Sedaj ste se dokazovali s čokolado, naslednjič pa bi bilo že kaj večjega in dražjega. Še preden bi se dobro zavedli, bi vas že obravnavali policisti.«
»Ne, saj ne bi šli tako daleč,« se je branil fant.
»Ne bodi tako gotov. Bi bilo tvojim staršem prijetno, če bi jih klicali s policijske postaje? Ljudje bi gledali na vas kot na skupino tatov. Kamorkoli bi prišel, bi ti vsak gledal pod prste, če boš kaj ukradel.«
»Imaš prav,« je fant sklonil glavo.
»Seveda imam prav. Ljudje so strogi. Dobro ime in zaupanje si moraš pri njih dolgo časa graditi, lahko pa ju izgubiš v trenutku. Samo eno slabo dejanje je dovolj, da dobiš etiketo prestopnika in te se ne znebiš zelo težko. Večina ljudi bi se vedno, ko bi te srečala, spomnila, da si tat in ti ne smejo zaupati. Bi ti bilo prijetno? Bodi vesel, da sem te odvrnil od kraje.«
»Kaj pa naj rečem prijateljem?«
»Lahko jim razložiš tako, kot sem jaz tebi.«
»Smejali se mi bodo.«
»Boljše, da se ti prijatelji smejejo, ko jim govoriš po resnici, kot pa, da bi te kot pogumnega tatu trepljali po ramenih,« je bil odločen Serafinček.
»No, rekel jim bom, da je bila ob meni trgovka in si nisem upal.«
»V tem primeru boš pa lagal.«
»Če jim rečem, da me je angel odvrnil od kraje in razložim, kaj vse si mi rekel, me bodo imeli za norega. Verjeli mi tako in tako ne bodo.«
»V življenju je najpomembnejša mirna vest pred samim seboj. Bodi resnicoljuben, pa se ti ne bodo dolgo smejali,« je zaključil Serafinček.

Naloga: Ob oltarčku zmoli kesanje za vse zapornike.

argaiv1753

natisni
PDF

24. dan: POSLUŠANJE Z UŠESI NI DOVOLJ

»Ne maram te!« je zavpila mlada žena in zaloputnila z vrati.
»Kaj pa je sedaj to?« je zanimalo Serafinčka. Vstopil je v hišo, da bi videl, čemu je dekle tako jezni vpilo.
»Tudi jaz tebe ne maram, koza!« je zavpil mlad mož za svojo ženo, ki je že izginila v spalnici.
»Zakaj pa tako kričita drug na drugega?« je vprašal Serafinček.
»Ah, skregala sva se,« je dejal fant, sedel na kavč in prižgal televi-zor.
»Zakaj sta se pa skregala,« ga ni pustil Serafinček.
»Jaz sem hotel, da bi najprej zamenjala avto in šele nato opremila kuhinjo. Ona pa hoče ravno obratno.«
»Zato sta se sprla?« se je začudil Serafinček.
»Seveda, če je pa tako trmasta. Kuhinja je sicer stara, vendar čisto uporabna. Z avtom pa lahko vsak trenutek ostanem na cesti. Naj peš hodiva v službo?«
»Pa si ji to povedal?« je vprašal Serafinček.
»Seveda sem ji, vendar ji ne morem dopovedati,« je bil jezen fant.
»In kaj boš storil sedaj?«
»Nič.«
»Kako nič?«
»Se bo že ohladila.«
»Se ti to zdi pravilna rešitev? Mar ne bi bilo bolje, če bi se pogovo-rila?« je predlagal Serafinček.
»Saj sem se poskusil, pa ni šlo.«
»Seveda ni šlo, ker se nista pogovarjala.«
»Normalno, da sva se pogovarjala,« se je začudil mož.
»Ne, nista se. Vidva sta le vztrajala vsak pri svojem prepričanju in zahtevala, da mora drugi pritrditi. To ni pogovor.«
»Ja, kaj pa je pogovor?«
»Pogovor je, če drug drugemu prisluhneta.«
»Saj sem ji prisluhnil, le ona ni meni.«
»Zakaj hoče žena novo kuhinjo?«
»Ker se je stare naveličala.«
»Samo zaradi tega?«
»Ne, saj je naštevala še druge razloge. Ker razpada, vrata omaric so povešena, plesen se nabira v njih zaradi vlage, smrdi po vlagi in tako naprej.«
»Kaj pa je po tvojem mnenju bolj nujno, avto ali kuhinja.«
»Oboje.«
»Odloči se za eno,« je vztrajal Serafinček.
»Mah, avto bo še nekaj časa vzdržal,« je priznal mož.
»Vidiš, vprašanje je rešeno. Kadar se pogovarjaš z ženo, ji moraš prisluhniti tudi s srcem, ne le z ušesi. Sicer jo slišiš, pa je vseeno ne slišiš. Pojdi in ji povej. Pa ne pozabit se ji opravičiti.«
»Dobro, grem,« je prikimal mož in ugasnil televizor. »Kdo pa sploh si?« je vprašal Serafinčka.
»Serafinček sem, angel.«
»Hvala, angel Serafinček,« se je nasmehnil mož in odšel iz sobe.

Naloga: Ob oltarčku zmoli sveti angel za vse, ki ne znajo poslušati s srcem.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information