Šmarnično branje 2011

natisni
PDF

23. dan: LJUBEZEN MORA BITI LJUBLJENA

»Ti si tako neumen, da je vsaka krava ob tebi pravi genij,« se je smejal večji fant.
»Tako te bom prebutal, da se boš nazaj pisal,« je zavpil drugi fantič in že sta si skočila v lase.
»Hej, pomirita se!« je strogo rekel Serafinček, ki je ravno prišel mimo in slišal prepir. Fanta sta se ustavila in stopila vsak sebi.
»Kako naj se pomirim, če mi pravi, da sem neumen,« je jezno odgovoril fantič.
»Od verouka gresta in se po poti pretepata. Zakaj sta sploh šla k verouku?«
»To nima nobene veze z veroukom,« je pihal fant.
»Seveda ima. Kar se naučiš pri verouku, moraš prenesti v svoje vsakdanje življenje. O čem ste se pogovarjali danes?« je vprašal Sera-finček.
»O ljubezni do bližnjega,« je dejal fantič.
»In vidva jo tako živita, da se pretepata in zmerjata?«
»Ah, ta zapoved je samo na papirju. Kdo jo pa sploh živi? Župnik tako govori, ker pač mora, po svoji službeni dolžnosti,« je zamahnil z roko večji fant.
»Če tako misliš, ti sploh ni potrebno več hoditi k verouku,« je dejal Serafinček.
»Kdo pa sploh živi to zapoved?« je izzivalno vprašal fant.
»Veliko ljudi je živelo in še danes živi to zapoved. Nisi nikoli slišal za sv. Maksimilijana Kolbeja?« je vprašal Serafinček.
»Nikoli. Kdo pa je to?« je zanimalo fantiča.
»To je bil redovnik, minorit. Živel je na Poljskem. Med drugo sve-tovno vojno so ga zaprli v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Sta že slišala za takšna taborišča?« ju je vprašal Serafinček.
»Učitelj nam je govoril o tem v šoli,« je prikimal fant.
»Torej vesta, kakšne grozote so tam počeli. Nekoč je nek zapornik pobegnil in ker ga niso našli, je moralo deset jetnikov v bunker lako-te, kjer so jih pustili, da so pomrli od lahkote in žeje.«
»To je bila pa kruta smrt,« je pripomnil fantič.
»Seveda je bila. Med izbranimi je bil tudi družinski oče, ki je začel jokati, ker ne bo nikoli več videl svoje družine. Sv. Maksimilijanu Kolbeju se je mož zasmilil. Stopil je iz vrste in prosil, če gre lahko v smrt namesto tega jetnika. Tako mu je rešil življenje.«
»Uh, to pa je bil pogum,« je dejal fant.
»Ne, to je bila zapoved ljubezni do bližnjega, ki jo je sv. Maksimili-jan udejanjil v svojem življenju. Zato pravijo, da je mučenec ljubez-ni,« je dejal Serafinček.
»Pa je tisti jetnik preživel?« je zanimalo fantiča.
»Je. Po končani vojni se je vrnil k svoji družini,« je prikimal Sera-finček.
»To je samo en primer,« je dejal fant.
»Si kdaj slišal za Mater Terezo, ki je bolnike in reveže pobirala z ulic v Indiji?« je vprašal Serafinček.
»Sem,« je prikimal fant.
»Vidiš, to je drugi primer. In še bi ti jih lahko naštel. Zaradi tak-šnih ljudi je svet lepši in boljši.«
»Imaš prav,« se je strinjal fant.
»Zapoved, ki ostane samo na papirju, nima nobenega pomena. Bog je dal zapovedi zato, da jih ljudje živite. Zapomnita si to,« je dejal Serafinček. »Sedaj pa pojdita domov in bodita prijatelja,« jima je zabičal.

Naloga: Položi na oltar sliko svojega krstnega zavetnika in svež šopek rož.

argaiv1753

natisni
PDF

22. dan: OTROK NE SME VEDNO UBOGATI STARŠEV

»Ne dam ti.«
»Prosim, daj mi.«
»Ne dam.«
»Vrnila ti bom to uslugo.«
»Ne dam in ne dam.«
Serafinčka so te besede pritegnile, da je šel pogledat, kaj se dogaja. Videl je dve deklici, ki sta stali na križišču. Stopil je do njiju in ju opazoval.
»Zakaj mi ne daš?« je vprašala prva.
»Zato, ker ti ne dam,« je trmasto odgovorila druga.
»Bom pa prosila koga drugega,« je zamahnila z roko prva in se obrnila, da bi odšla.
»V čem je težava?« se je takrat oglasil Serafinček.
»Kdo pa si?« je zanimalo eno od deklic.
»Jaz sem angel, Serafinček. O čem se prerekata?« je vprašal.
»Prosila sem jo, da bi mi dala prepisati snov, ki so jo jemali v šoli, pa mi ne da.«
»Nisi bila v šoli?« je zanimalo Serafinčka.
»Ne, zbolela sem,« je dejala prva deklica.
»Zakaj ji pa ne daš prepisati?« je Serafinček vprašal drugo deklico.
»Zato, ker ji nočem dati. Mami mi je rekla, naj se ne družim z njo. Torej ji ne bom dala prepisati snovi od pouka.«
»Zakaj ti je pa rekla, da se je izogibaj?«
»Zato, ker so najini starši skregani. Ne smem se družiti z njo.«
»Ker so vajini starši skregani, morata biti tudi vidve?« se je začudil Serafinček.
»Seveda,« je takoj prikimala deklica.
»Meni mami ni rekla, da moram biti skregana s teboj,« je dejala njena sošolka.
»Tega pa ne razumem,« je dejal Serafinček. »Če so starši sprti, še ne pomeni, da morata biti tudi vidve. Zakaj pa so sprti?« je zanimalo Serafinčka.
»Tega pa ne vem,« je z rameni skomignila prva deklica.
»Jaz tudi ne,« je dejala druga.
»Se vama zdi pametno, da bi bili vidve sprti, ker so vajini starši?«
»Ne, to je neumnost,« je takoj dejala deklica, ki je prosila sošolko za uslugo.
»Ne vem. Mami mi je tako rekla,« je bila negotova druga.
»To je res neumnost. Če bodo vajini starši že danes zgladili spor, bosta vidve naenkrat prijateljici? Jezus je žalosten, če tako razmišljaš,« je Serafinček pokaral drugo deklico.
»Če mi je pa mami tako rekla,« je ta trmasto vztrajala.
»Če ti je mami tako rekla, ti je rekla narobe. Ljudje morate biti med seboj prijatelji. Če pride do nesporazuma, ga pa morate zgladiti. Če bosta vidve prijateljici, bosta mogoče s tem dosegli, da se bodo starši pobotali.«
»Na to pa niti pomislila nisem,« je priznala deklica.
»No, vidiš. Spor ne prinese ničesar, samo grenkobo v srce in slabo voljo v družino. Mar ni življenje lepše, če ste prijatelji?«
»Seveda je lepše. Prav imaš. Izvoli zvezke,« se je odločila prva deklica.
»Jutri ti jih vrnem,« je dejala druga.
»Tako je prav,« je prikimal Serafinček. »Pa še starše skušajta spra-viti med seboj. Življenje v vajinih družinah bo takoj lepše.«
»Velja,« sta deklici rekli v en glas in odhiteli domov.

Naloga: Pri oltarčku zmoli kesanje za vse ljudi, ki so med seboj sprti.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information