natisni
PDF

18. Slepi Bartimáj

PRIPOV.:    Jezus je danes namenjen v Jeriho. Tudi mi gremo z njim. Hodimo po glavni cesti, ki pelje v mesto. Na njej je veliko ljudi. Mnogi potujejo peš, nekateri pa so v vozove vpregli osličke, da prevažajo tovore. Ob cesti je veliko beračev, ki upajo na usmiljenje mimoidočih. A ljudje hitijo po svojih opravkih in se za njihovo moledovanje zlepa ne zmenijo.
Množica naenkrat opazi, da prihaja Jezus. Okrog njega se kmalu nagnete veliko ljudi. Nekateri iščejo pomoč in tolažbo, drugi se približajo iz radovednosti. Jezus se želi srečati z vsakim. Pogovarja se z njimi in jih blagoslavlja. Nastane gneča, zato se odločimo, da gremo naprej in ga počakamo pri mestnih vratih.
Stojimo pri vhodu v mesto in opazujemo mimoidoče. Glas o Jezusovem prihodu se je razširil med njimi. Ljudje so vznemirjeni. Nekateri mu hitijo naproti, drugi se zgražajo in pravijo, da z njim nočejo imeti opravka.
Našo pozornost pritegne slepi berač, ki sedi ob robu ceste. Tudi on je vznemirjen. Obrača glavo, vstane in se zavrti okoli, nato zopet sede. Vsake toliko časa vzklikne:
BARTIMAJ:    »Kdo prihaja? Kdo pravite, da prihaja?«
PRIPOV.:    Nihče se ne zmeni zanj. On pa vztraja in nemiren sprašuje:
BARTIMAJ:    »Kdo prihaja? Je šel že mimo? Kdo prihaja?«
PRIPOV.:    Stopimo do njega. Rečemo mu:
ISKALCI:    »Jezus prihaja v mesto. Zato so ljudje vznemirjeni.«
BARTIMAJ:    »Jezus! Rad bi ga srečal. Rad bi govoril z njim. Je že blizu? Je šel že mimo?«
ISKALCI:    »Ljudje so ga zadržali na cesti. A potrpi, gotovo pride tod mimo. Ostali bomo pri tebi in te povedli do njega. Sedaj pa le mirno počakaj. Kako ti je ime?«
PRIPOV.:    ga skušamo umiriti in si vzeti čas zanj. Berač se nekoliko pomiri in sede. Nato začne pripovedovati:
BARTIMAJ:    »Ime ... Jaz nimam imena. Pravijo mi Bartimáj, kar pomeni Timájev sin. Rodil sem se slep. Oče in mama sta se me sramovala, zato mi nista dala imena. Ljudje pravijo, da sem slep zaradi greha, ki ga nosim v sebi. Z mano noče nihče imeti opravka in vsi se me izogibajo. Cele dneve sedim za mestnimi vrati. Ljudje bi se vznejevoljili, če bi me videli, da se sprehajam po mestu. Tukaj pa nisem nikomur na poti.«
PRIPOV.:    Bartimáj se spet vznemiri. Vstane in se zavrti na mestu. Neučakano vpraša:
BARTIMAJ:    »Je Jezus že blizu? Je šel že mimo?«
ISKALCI:    »Bartimáj, vse je v redu. Brž, ko pride Jezus, te odpeljemo k njemu. Ne boj se, ne bo šel mimo,«
PRIPOV.:    ga potolažimo. Berač zopet sede in pravi:
BARTIMAJ:    »Kdo ve, če bo Jezus želel govoriti z mano. Nihče noče imeti opravka z mano. Zato sedim tukaj. Zavijem se v svoj stari plašč, da me ne opazijo. Ta plašč je moje edino imetje. Podnevi me skriva pred pogledi mimoidočih, ponoči pa ščiti pred mrazom. Kaj pa Jezus? Je že blizu? Še ni šel mimo?«
ISKALCI:    »Ne. A zdi se nam, da bo kmalu tukaj. Najbolje bo, da mu gremo skupaj naproti.,
PRIPOV.:    mu spet odgovorimo. Primemo ga pod roko in povedemo ob glavni cesti. Bártimaj je ves vznemirjen in glasno vzklika:
BARTIMAJ:    »Jezus! Peljite me do Jezusa! Rad bi srečal Jezusa!«
PRIPOV.:    Ljudje, ki ga slišijo, se jezijo. Pravijo nam, naj že utišamo tega berača. A mi gremo dalje. Skupaj z njim se končno približamo Jezusu, ki nas že od daleč opazi. Rečemo Bartimáju:
ISKALCI:    »Tako. Pripeljali smo te do Jezusa.«
PRIPOV.:    Slepi berač pade na kolena in s krepkim glasom zavpije:
BARTIMAJ:    »Jezus, Davidov sin, usmili se me!«
JEZUS:    »Kaj hočeš, da ti storim?«
PRIPOV.:    ga vpraša Jezus. Bartimáj za trenutek umolkne, nato pa z drhtečim glasom poprosi:
BARTIMAJ:    »Učitelj, da bi spregledal.«
PRIPOV.:    Jezus ga poboža po glavi in mu reče:
JEZUS:    »Pojdi, tvoja vera te je rešila.«
PRIPOV.:    Bartimáj vstane. Pomane si oči in vzklikne:
BARTIMAJ:    »Vidim!«
PRIPOV.:    Berač je prevzet od sreče. Skoči do Jezusa in ga hvaležen objame. Poskakuje, pleše in se zahvaljuje. Nato odvrže svoj stari plašč, s katerim se je vsa leta skrival in pohiti za Jezusom.

argaiv1753

MARIJIN KAŽIPOT
Bi tudi ti svoje slabosti najraje skrival pod starim plaščem? Se bojiš, da te drugi ne bodo imeli več tako radi, če bi izvedeli kakšno neprijetno resnico o tebi?
Jezus se te veseli takšnega, kot si. Skušaj graditi prijateljstva, v katerih bo lahko vsak odkrito to, kar je.

Prim.: Lk 18,35-43; Mt 20,29-34; Mr 10,46-52

natisni
PDF

17. Bolnik v Betésdi

PRIPOV.:    Danes smo se skupaj z Jezusom ustavili pri Ovčjih vratih, ki peljejo v mesto Jeruzalem. Tu je posebna kopel, ki se imenuje Betésda. Sem prihaja mnogo bolnikov, ki upajo na ozdravljenje. Voda je namreč zdravilna. Ljudje pravijo, da prihaja od časa do časa v kopel Božji angel, ki vzburka vodo. Verjamejo, da bo prvi, ki vstopi v zdravilne valove, ozdravel, ne glede na težo bolezni.
Sprehajamo se med stebrišči in opazimo mnogo slepih, hromih in drugih hudo bolnih ljudi. Jezus pristopi do enega izmed njih. To je starejši gospod, ki ne more hoditi. Leži na nekakšni preprogi in čaka na valovanje. Jezus ga vpraša:
JEZUS:    »Bi rad ozdravel?«
BOLNIK:    »Seveda, zato sem tukaj. Osemintrideset let me že daje huda bolezen. Zelo težko hodim, ne morem delati ali skrbeti zase. Bog mi je naložil veliko trpljenje. Zdi se mi, da bi ga lažje prenašal, ko bi imel ob sebi nekoga, ki bi se mu lahko vsako toliko časa malo potožil in se z njim kaj pogovoril. A nimam nikogar – to je najhuje. Čakam in upam na ozdravljenje, a nikogar ni, ki bi me prenesel v vodo, kadar se vzburka. Medtem pa, ko se tja pomikam, se spusti pred mano kdo drug in nikoli ne bom prvi stopil v zdravilne valove,«
PRIPOV.:    razlaga bolnik. Jezus ga razumevajoče posluša. Nato mu reče:
JEZUS:     »Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi!«
PRIPOV.:    Zgodi se čudež. Mož zaupljivo vstane in vidi, da je bolezen prešla. Naredi nekaj korakov. Spet lahko hodi, bolečin v nogah ne čuti več. Od veselja poskoči. Objame Jezusa in se mu prisrčno zahvali.
JEZUS:    »Vidiš, ozdravel si. Ne greši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega!«
PRIPOV.:    Starček zvije preprogo in si jo zadene na rame. Vesel hodi med ljudmi in kar poskakuje od veselja.
Tudi mi bi najraje poskočili od veselja. Danes je Jezus pred našimi očmi naredil dva čudeža. Starčka je ozdravil težke bolezni. A še prej ga je poslušal in se srečal z njim v njegovi zavrženosti in osamljenosti. Da, vedno bolj smo prepričani, da smo na pravi poti. Po Jezusu se uresničuje obljuba Božjega kraljestva na zemlji, ki pravi: tam ni osamljenih in trpečih, tam živi Bog med ljudmi.
Opazujemo starčka, kako pripoveduje ljudem, kaj se mu je pravkar zgodilo. Z vsemi hoče deliti svoje veselje. Tedaj pa stopijo do njega neki možje in ga ostro napadejo:
JUDJE:    »Sobota je. Ne smeš prenašati svoje postelje!«
PRIPOV.:    Starček se za trenutek zmede. Ne razume, kaj jih pravzaprav moti. Skuša jim pojasniti:
BOLNIK:    »Tisti, ki me je ozdravil, mi je rekel: Vzemi svojo posteljo in hodi!«
JUDJE:    »Kdo ti je to ukazal?«
PRIPOV.:    ga možje vprašajo. Starček, ki še vedno ne razume njihove jeze, jim odgovori:
BOLNIK:    »Jezus!«
PRIPOV.:    Tedaj pristopi k njim tudi Jezus. Reče jim:
JEZUS:    »Delam to, kar dela moj Oče. Oče ljubi svojega Sina in mu pokaže vse, kar dela sam. Kdor ne sprejme mene, ne sprejme Očeta, ki me je poslal. Kdor pa sprejme mene, bo večno živel in bo deležen neminljivih zakladov.«
PRIPOV.:    Možje se razsrdijo in Jezusu zagrozijo:
JUDJE:    »Ne samo, da kršiš soboto; kar govoriš, je bogokletje! Boga kličeš moj oče. Praviš torej, da si ti Božji sin in da si enak Bogu. Pazi se nas. Tega ne bomo prenašali. Za takšno početje ti grozi smrtna kazen.«
PRIPOV.:    Jezus odhaja. Starček zmedeno gleda okoli. Tudi mi smo zmedeni. Odkar spremljamo Jezusa, se ne nehamo spraševati, zakaj se ljudje tako negativno odzivajo na Učiteljeve besede in znamenja. Zakaj ga prezirajo, mu grozijo in ga sovražijo, ko pa jim vendar prinaša veselo novico o Božjem kraljestvu in neminljivih zakladih, ki jih je zanje pripravil Bog Oče? Razmišljamo, a odgovora ne najdemo. Žalostni pohitimo za Jezusom.

MARIJIN KAŽIPOT
Bog Oče te ljubi. Po evangeliju te želi učiti tega, kar dela sam,
da bi tudi ti tako delal.
Kadar slediš Jezusovemu zgledu, se dogajajo čudeži.
Kako?
Kadar pobožaš jokajočega bratca, Bog s tvojo pomočjo tolaži žalostne.
Kadar obiščeš ostarelo sosedo, Bog po tebi osamljenost spreminja v veselje.
Kadar daruješ svoje prihranke za misijone, Bog po tebi nasičuje lačne.
Kadar obiščeš koga v bolnišnici,
mu z Božjo pomočjo vsaj nekoliko olajšaš trpljenje.
Tako Bog po tebi uresničuje svojo obljubo o Božjem kraljestvu.

Prim.: Jn 5,1-30

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information