natisni
PDF

16. Ribiči

PRIPOV.:    Še zmeraj smo v hiši Simona Petra. Praznujemo skupaj z domačimi. Jezus je njihovo žalost spremenil v veselje. Ozdravil je hudo bolno ženo, ki nam zdaj skuša kar najbolje postreči. Spremembe, ki jih Jezus prinaša, so zares čudovite.
V naši bližini sedijo trije apostoli: Andrej, Jakob in Janez. Vprašamo jih, kdaj so prvič srečali Jezusa.
ANDREJ:     »Oh, tega dneva ne pozabim nikoli. Marsikaj sem že doživel na svoji barki, a nič se ne da primerjati z dogodki tistega dneva,«
PRIPOV.:    Andrej veselo pripoveduje. Mi smo zelo nestrpni, zato ga spodbujamo:
ISKALCI:     »Pripoveduj, pripoveduj. Ušesa nas že srbijo.«
ANDREJ:    »Ne vem, saj mi ne boste verjeli. Ljudje mislijo, da ribiči pretiravamo v svojih zgodbah,«
PRIPOV.:    se Andrej obotavlja in maje z glavo. Mi ga spodbujamo:
ISKALCI:    »Pravkar smo jedli izvrstno pečenko, ki jo je pripravila žena takoj potem, ko je vstala z bolniške postelje. Kako ne bi verjeli še tako neverjetni zgodbi?«
ANDREJ:    »No, prav! Bilo je jutro. Pravkar smo pripluli k obali. Bili smo slabe volje. Spet nismo ujeli ničesar in naše mreže so bile prazne. A kaj hočeš – ribič nima časa, da bi vzdihoval in se smilil samemu sebi. Njegova tolažba je delo – treba je izprati in zakrpati mreže ter pripraviti vse potrebno za nov poskus. Tako gre naše življenje iz dneva v dan in iz leta v leto. Tu in tam se razveselimo manjših uspehov, ki pa nas zopet ne smejo uspavati. Razburkano morje se slej ko prej umiri, a ribič ne počiva nikoli.«
PRIPOV.:    Janez prekine Andreja:
JANEZ:    »Tvoja zgodba se vleče kot morska kumara. Vsi bomo zaspali. Ne zameri, kolega ribič, a bolje bo, da sam nadaljujem.
Naši čolni so bili torej prazni in izpirali smo mreže. Takrat pa je prišel do nas Jezus in rekel Simonu: Odrinite na globoko in vrzite mreže za lov.«
JAKOB:     »Vsak ribič ve, da je treba ribe loviti ponoči in to v plitvinah, kjer se zadržujejo največje jate. Luč iz svetilk jih privablja, da se ujamejo v mreže. Tako smo vedno lovili. Tako so lovili naši očetje in naši dedje. Potem pa pride nekdo in nam ukaže, naj odrinemo kar podnevi, in to na globoko. Naj me ščuka – če se nam ni zdel kar malo prismojen,«
PRIPOV.:    Jakob prekine in dopolni Andreja, ki čez nekaj časa nadaljuje:
ANDREJ:     »Simon Peter, moj brat, ki je že od malih nog rad sprejemal izzive in je bil vedno za, ko je kdo predlagal kakšno neumnost, pa se je postavil in rekel: No, prav, Gospod, če ti tako praviš … Ne vem sicer, kdo je tebe učil loviti, a če nas že izzivaš … Dajmo, pa odrinimo na globoko. Prisedi in nam pokaži, kako se po tvoje ribari.«
JANEZ:    »In res smo odrinili. Lahko si predstavljate, kako sem bil jezen, ko sem pomislil, da bo treba še enkrat izpirati mreže, ki sem jih pravkar pospravil. In to samo zato, ker se je Simon odločil sodelovati pri neki neumnosti,«
PRIPOV.:    je pripoved nadaljeval Janez. Nato mu v besedo ponovno skoči Andrej:
ANDREJ:     »Pozor. Sledi najbolj neverjeten in nepredvidljiv del naše zgodbe. Vrgli smo mreže, potem pa … Janez, mi podaš še malo pečenke?«
PRIPOV.:    reče Andrej in se nam nagajivo posmeje. Mi pa vsi neučakani vzkliknemo:
ISKALCI:    »Pustite pečenko, raje nam povejte, kaj se je zgodilo?«
PRIPOV.:    Jakob se nas usmili in nadaljuje:
JAKOB:    »Začeli smo vleči mreže v čoln in bile so polne.«
JANEZ:    »Ne samo polne, čisto polne! Še nikoli niso bile tako polne! Tako polne, da so se trgale. Same lepe, velike, srebrne ribe! Komaj smo jih spravili v čoln,«
PRIPOV.:    Janez dopolni svojega brata. Mi mu vsi navdušeni sežemo v besedo:
ISKALCI:    »Kaj? Saj to je neverjetno!«
ANDREJ:    »Saj sem vedel, da ne boste verjeli,«
PRIPOV.:    zamahne Andrej v šali z roko. Mi pa vsi nestrpni sprašujemo naprej:
ISKALCI:    »In potem ste postali Jezusovi učenci?«
JANEZ:    »Da, tudi ta del zgodbe je neverjeten. Potem ko smo doživeli najboljši ulov v svojem življenju, nam Jezus reče: Fantje, pustite ribe. Za vas imam boljše delo. Pridite z mano. Odslej boste lovili ljudi,«
PRIPOV.:    nam Janez veselo razlaga. Jakob pa dostavi:
JAKOB:    »Ne vem zakaj, morda zato, ker smo spoznali, da je ob Jezusu tudi nemogoče mogoče … Morda zato, ker smo ob njem začutili, da je v življenju še kaj pomembnejšega od rib …«
JANEZ:     »Ali pa zato, ker smo spoznali, da le nismo tako dobri ribiči, kot smo si predstavljali …«
JAKOB:    »… a pustili smo čolne in šli za njim.«
ANDREJ:    »Da. In ni nam žal, da smo se tako odločili. Loviti z Jezusom – to je naša najbolj razburljiva in neverjetna prigoda,«
PRIPOV.:    so si podajali besedo Janez, Andrej in Jakob, vsi zelo zgovorni in veseli, da smejo biti med Jezusovimi učenci.

MARIJIN KAŽIPOT
Bi se sam zmogel odpovedati zasluženemu počitku in si upal narediti kaj nenavadnega, če bi te Jezus k temu povabil? Preizkusi se. Jutri zjutraj vstani pol ure prej kot običajno in pripravi kako prijetno presenečenje v domači družini.

Prim.: Lk 5,1-11; Mt 4,18-22; Mr 1,16-20

argaiv1933

natisni
PDF

15. Simonova tašča

PRIPOV.:    Dragi iskalci Božjega kraljestva, hoja za Jezusom je res nepredvidljiva. Vsak dan smo priče neverjetnim spremembam, ki jih prinaša Jezus. Grešnica je postala žena, ki ljubi. Obsedeni se je umiril in postal zopet svoboden. Obljuba o Božjem kraljestvu se ob Jezusu uresničuje za vsakogar, ki se zmore odpovedati sebi in mu slediti. Kdo ve, kaj vse bomo še doživeli na tej novi poti.
Pravkar prihaja Simon Peter, eden izmed Jezusovih učencev. Obrne se k nam in nam reče:
PETER:    »Prijatelji, vabim vas, da skupaj z Jezusom obiščete mojo družino. Nismo daleč in veselim se, da boste naši gostje. Komaj že čakam, da bodo domači srečali Jezusa. Danes bo velik praznik za našo hišo.«
PRIPOV.:    Z veseljem sprejmemo povabilo in se podamo za Simonom. V veselem razpoloženju se bližamo hiši, tedaj pa nam nekdo priteče naproti. To je Simonov najmlajši sin. Vesel je, da vidi očka. Steče k njemu in ga objame. A še preden mu Simon utegne predstaviti Jezusa in spremljevalce, deček zakliče:
SIN:    »Očka, naša babica je hudo bolna. Hitro pridi v hišo. Doma smo vsi žalostni in zaskrbljeni.«
PETER:    »Bolna? Ste poklicali zdravnika?«
PRIPOV.:    se Simon Peter ustraši novice. Deček pa ves žalosten nadaljuje:
SIN:    »Babica ima hudo vročico. Zdravnik ji ni znal pomagati.«
PRIPOV.:    Simon Peter prebledi in že hoče steči v hišo. V zadnjem trenutku se spomni na Jezusa. Obrne se k njemu in reče:
PETER:    »Jezus, slišal si, moja tašča je hudo bolna. Želel sem te povabiti k praznovanju. Želel sem s tabo deliti veselje in radost svojega doma. A pridi prosim vseeno z mano. Tvoja bližina nam bo v tolažbo.«
PRIPOV.:    Jezus in Simon Peter pohitita v hišo. Zdi se nam, da ni primerno, da bi šli za njima, a Simonov sin vztraja, da mu sledimo.
Pridemo v hišo. V osrednji izbi je postelja, na kateri leži bolna žena. Vsi okoli nje so objokani. Nemočni sklanjajo glave. Simon Peter pristopi do postelje in povabi tja tudi Jezusa. Žena ima zaprte oči, obraz je trpeč in žari v vročici. Zdi se, da se ji življenje izteka.
Jezus se skloni nadnjo in ukaže vročici, naj popusti. Žena se v trenutku predrami. Njen obraz je spet zdrave barve. Kot bi se prebudila iz spanja, vstane iz postelje. Ozre se po sobi in zaskrbljeno vzklikne:
TAŠČA:     »Joj, koliko ljudi je danes v hiši, jaz pa kar poležavam! Nič ne de, takoj vam postrežem. Počutite se kot doma. Hitro pripravim večerjo. Je kdo videl moj predpasnik? In oprostite zaradi nereda.«
PRIPOV.:    Žena hitro poprime za delo. Vsi strmimo vanjo. Pretreseni smo zaradi čudeža, ki smo mu bili pravkar priča. Ona pa reče:
TAŠČA:    »No, usedite se vendar za mizo. Gotovo ste lačni in utrujeni od poti. Simon, prinesi vode, da se gostje umijejo. Večerja bo vsak čas na mizi.«
PRIPOV.:    Nato se obrne k Jezusu:
TAŠČA:     »Saj res, skoraj bi pozabila: Jezus, iz srca hvala, da si me ozdravil. Cele dneve ležati v postelji – to res ni zame. Prosim, naredi mi še to veselje in dovoli, da ti postrežem. Nimam veliko denarja niti talentov in res ne vem, kako naj ti povrnem. A čakaj, da poskusiš mojo pečenko.«
PRIPOV.:    Jezus se ji iz srca nasmeje, ona pa se še enkrat zasuče po sobi. Premeri nas z radostnim pogledom in vzklikne:
TAŠČA:     »Joj, kako sem vesela, da ste vsi tukaj. To je velik praznik za našo hišo! Sedaj pa le k mizi!«

MARIJIN KAŽIPOT
Lepo je, kadar te kdo postreže. Mama skuha kosilo, babica speče piškote, očka te pelje v šolo, sestra te pospremi k verouku, sošolec ti pomaga urediti zvezke. Bodi hvaležen za njihovo skrb.
Posebno lepo pa je tudi, kadar lahko ti komu postrežeš. Vsak dan poišči priložnost, kako bi drugim pomagal in kaj bi lahko postoril namesto njih.  Tako boš pomagal širiti Božje kraljestvo.

Prim.: Mt 4,31-48; Mt 8,14-17; Mr 1,29-34

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information