natisni
PDF

28. Modri z Vzhoda

PRIPOV.:    Nikodem in Jožef iz Arimateje sta h grobu prinesla čiste povoje, bel prt in dišave. Jezusovo telo bosta mazilila in povila ter ga v skladu z judovskim običajem pripravila za pogreb. Iz votline zadiši po miri, dragoceni rastlinski smoli. Marija pozna ta vonj. Pred triintridesetimi leti je napolnil votlino, v kateri je spalo dete. Zdi se, kot bi bilo včeraj …
Na poljani pred hlevčkom stojijo trije imenitni možje. Prijezdili so na kamelah. Marija in Jožef se čudita temu obisku. Jožef stopi iz hlevčka. Pripravljen je braniti svojo družino pred nenavadnimi tujci. S previdne razdalje jih opazuje, kako dvigajo svoj pogled proti nebu. Prisluhne, o čem govorijo.
GAŠPER:    »Da, zvezda se je ustavila nad tole votlino. O tem ni nobenega dvoma,«
PRIPOV.:    reče najstarejši med njimi. Temnopolti mož, oblečen v čudna pisana oblačila, ga radovedno vpraša:
BOLTEŽAR:    »Gašper, pa si res prepričan, da smo na cilju? Tukaj ni nobenega dvora, nobene palače.«
MIHA:    »Ah, saj sem vedel!«
PRIPOV.:    zavzdihne tretji.
MIHA:     »Na koncu bomo ugotovili, da je bilo naše večmesečno potovanje zaman. Koliko težav smo imeli na poti in kaj vse smo prestali! Sedaj pa ne duha ne sluha o Kralju. Če mene vprašata, je naša zvezda čisto navaden komet, ki je zašel na nebo in ne Božje znamenje, kakor sta mislila vidva. Jaz, bedak, pa sem šel z vama, ker sem vedel, da se brez mene ne bosta znašla na tako dolgi poti.
No, fanta, to je to, kar se tiče našega potovanja. Obrnita svoje kamele nazaj proti vzhodu. Gremo domov!«
GAŠPER:    »Miha, venomer se samo pritožuješ. Če že ne zmoreš skupaj z nama trezno razmisliti o vsem skupaj, bodi vsaj tiho in naju ne moti!«
PRIPOV.:    ga jezno pogleda Gašper. Nato se obrne k temnopoltemu spremljevalcu in reče:
GAŠPER:     »Boltežar, kaj misliš, smo kaj spregledali, smo se na poti zmotili?«
BOLTEŽAR:    »Hm, ves čas smo sledili zvezdi in pripeljala nas je do tega kraja. Kaj nas stane, če pogledamo v votlino. V njej gori luč. In poglejta, tamle je neki moški. Morda nam lahko pomaga.«
PRIPOV:    Možje pristopijo k Jožefu. Tesar je nekoliko v zadregi, a zdi se mu, da možje niso nevarni. Samo zelo čudni so. Rečejo mu:
GAŠPER:    »Dober večer. Ali smemo pokukati v ta hlevček. Nad njim se je namreč ustavila zvezda, ki smo ji sledili.«
PRIPOV.:    Jožef pogleda v nebo in šele tedaj opazi na njem čudovito zvezdo, ki sveti ravno nad malo votlino. Nocoj je videl in slišal že mnogo čudnih reči. Ničesar več ne razume. Samo utrujeno pokima in reče:
JOŽEF:    »Vstopite.«
PRIPOV.:    Možje vstopijo in v kotu hlevčka opazijo malo dete, ki spi v jaslih. Poleg njega sedi njegova mamica. Ljubeče ga boža po ličkih. Celo Miha je ganjen ob tem prizoru. Nekaj časa je vse tiho. Potem reče Gašper:
GAŠPER:    »Seveda, sedaj razumem. Nismo se zmotili na poti. Le naše predstave niso bile v skladu z Božjimi. Ko smo iskali Kralja, smo si predstavljali, da ga bomo našli na dvoru. Mislili smo, da bo vladar, ovenčan z močjo in slavo. A motili smo se. Bog nas je pripeljal pred to malo dete. Po njem se bo uresničila prerokba o odrešenju.«
BOLTEŽAR:    »Da, tudi jaz tako mislim,«
PRIPOV.:    ga dopolni Boltežar.
BOLTEŽAR:     »Res smo bili trapasti, ker smo slepo verjeli svojim predstavam. A če pomislim še enkrat, svet ne potrebuje še enega kralja, ki bo vladal z močjo in oblastjo. Kralj vseh kraljev bo moral biti drugačen od ostalih vladarjev. Namesto bogastva bo poveličeval uboštvo, namesto veličine bo iskal majhnost, namesto vladanja bo ovrednotil služenje. Mislim, da se je zato rodil v majhnem hlevu.«
PRIPOV:    Miha ne reče ničesar. Skrivaj si obriše solzo.
Nato se možje približajo jaslim. Do tal se priklonijo malemu Kralju in mu izročijo darila:
BOLTEŽAR:    »Zlato za Kralja!«
PRIPOV:    pravi Boltežar. Nato se prikloni Miha in odpre darilo:
MIHA:    »Kadilo za večnega velikega duhovnika.«
GAŠPER:    »In mira,«
PRIPOV:    doda Gašper.
GAŠPER:     »Kralj vseh kraljev nam želi biti blizu v življenju in smrti.«

MARIJIN KAŽIPOT
Najlepše in najdragocenejše stvari so preproste. Ne bodi bahav in ošaben. Posnemaj Jezusa in skušaj živeti preprosto in skromno.

Prim.: Mt 2,1-12

argaiv1933

natisni
PDF

27. Pastirji

PRIPOV.:    Nekaj mož in žená se je zbralo, da bi pokopali Jezusovo telo. Kaj pa mi? Kaj bomo storili?
Kakor tesar Jožef se moramo odločiti: Lahko zaključimo potovanje in pozabimo na hrepenenja po Božjem kraljestvu. Ta pot se zdi logična in razumna glede na to, da je Jezus, Božji sin in vodnik v to kraljestvo, mrtev. Lahko pa ostanemo in skupaj z Marijo ponižno sprejmemo negotovost, strah in norost križa. Pri tem je naša edina tolažba zaupanje v Božjo bližino. Božji načrti presegajo naš razum. Gospod naj nas uporabi za svoje orodje, kakor mu je po volji.
Stojimo pred grobom. To je v skalo vklesana votlina. Temna je in hladna. Možje položijo vanjo Jezusovo telo. Marija zadrhti od bolečine. Spomni se neke druge votline, ki je bila podobno tiha in skromna. Tam se je rodilo dete. Povila ga je v plenice in položila v jasli.
MARIJA:    »Skrivnostna so tvoja pota, Gospod,«
PRIPOV.:    reče Marija tiho. Nato jo misli ponesejo daleč nazaj v spomine na čudežno noč sredi betlehemskih poljan …
Z Jožefom se sklanjata nad jasli. Občudujeta malo dete. Staro je komaj nekaj ur, a zdi si jima popolno. Štejeta majhne prstke in poljubljata rožnata lička. Gledata malo bitje, ki je postavilo njun svet na glavo. Marija razmišlja:
MARIJA:    »Kdo si, otročiček? Kakšen boš, ko boš zrasel? Kakšne načrte ima Bog s tabo?«
PRIPOV.:    Jožef se vznemiri:
JOŽEF:    »Marija, misliš, da mu je dovolj toplo? Moral bi zakuriti močnejši ogenj. Pa ti? Kako se počutiš? Pripravil ti bom udobnejše ležišče. Gotovo potrebuješ počitek.«
MARIJA:    »Oh, Jožef, vse je v redu,«
PRIPOV.:    Marija odvrne. Jožef skloni glavo in žalostno reče:
JOŽEF:    »Ni tako, kot bi moralo biti. Žal mi je, Marija, da nisem bolje pomislil. Ne bi smela iti na pot. Če pa že, bi moral bolje poskrbeti, kje bo najino prenočišče.«
MARIJA:    »Jožef, ne govori tako. Lepo nam je tukaj. Votlina nam daje zavetje in prostor, da smo lahko skupaj. Meni se zdi kot kraljeva palača.«
PRIPOV.:    Marija in Jožef zaslišita petje in igranje piščali. Le kdo prihaja? Jožef pogleda ven in zagleda pastirje. Reče Mariji:
JOŽEF:    »Upam, da nas ne bodo spodili.«
PRIPOV.:    Pastirsko petje utihne. Tri skuštrane glave pokukajo v votlino. Mariji in Jožefu voščijo dober večer. Nato vstopijo in pokleknejo pred Dete. Nekaj časa ga tiho opazujejo. Nato eden reče:
1. PASTIR    »Joj, nekam majčken je videti.«
PRIPOV.:    Drugi ga sune pod rebra:
2. PASTIR    »Teslo, kako pa govoriš o našem Odrešeniku?! Seveda je majčken, ko pa se je pravkar rodil. A ne pozabi, kaj je povedal angel. Dete, v plenice povito in položeno v jasli, je vaš Mesija.«
3 PASTIR:    »Oprosti, gospa, misliš da mu lahko zaigram nekaj lepega na svojo piščal? Misliš, da bo jokal?«
PRIPOV.:    Marija poboža fantiča po glavi:
MARIJA:    »Kar zaigraj, gotovo mu bo všeč.«
PRIPOV.:    Medtem ko pastirček igra, reče Jožef mladi materi:
JOŽEF:    »Prav si imela. Ta hladna votlina je zares kot kraljeva palača …«
PRIPOV.:    Marijine misli so zopet pri grobu. Drhti od bolečine.
JOŽEF:     »Ni tako, kot bi moralo biti,«
PRIPOV.:    pomisli na Jožefove besede. Potem vzdigne pogled proti nebu in reče:
MARIJA:    »Gospod, zgodi se po tvoji besedi.«

MARIJIN KAŽIPOT
Se jeziš in ti je hudo, če ne gre vse po tvojih načrtih? Bodi potrpežljiv.

Prim.: Lk 2,8-20

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information