natisni
PDF

24. Apostoli – priče na gori spremenjenja in v vrtu Getsemani

PRIPOV.:    Zmedeni hitimo po jeruzalemskih ulicah. V glavi nam odzvanja nešteto vprašanj: Zakaj se to dogaja? Zakaj so obsodili Jezusa? Kako mu lahko pomagamo? Da bi Jezus umrl na križu … to se vendar ne sme zgoditi!
Iščemo njegove učence. Kam so se razkropili? Moramo jih najti. Skupaj z njimi lahko stopimo pred Pilata in vélike duhovnike ter pričujemo o čudežih, ki jih je storil. Morda bodo uvideli svojo zmoto. Čim prej moramo najti apostole. Bog ve, kaj se v tem trenutku dogaja z Jezusom. Bog ve, kakšno trpljenje prenaša.
Zaman tekamo gor in dol. Zaman sprašujemo ljudi, kje so možje, ki so spremljali Jezusa. Nihče nam ne zna odgovoriti. Vse bolj se zdi, da so se poskrili ali zbežali iz mesta. Je to mogoče? Zbegani smo in nemočni.
Naenkrat zaslišimo, da nas nekdo kliče:
JANEZ:    »Iskalci Božjega kraljestva, pridite za mano. Pohitite.«
PRIPOV.:    Ozremo se in zagledamo Janeza. Končno nekdo izmed apostolov. Odpelje nas za obzidje zapuščenega vrta, kjer srečamo tudi Jakoba, Janezovega brata. Srečanje z njima nam je v tolažbo, še vedno pa smo prestrašeni in zmedeni. Vprašamo ju, ali imata kakšne novice o Jezusu. Janez pove:
JANEZ:    »Jezusa so včeraj ponoči zgrabili in odpeljali v ječo. Obsodili so ga na smrt. Peter je šel k sodni dvorani, da bi izvedel, kaj se dogaja. Ostali smo se porazgubili. Z bratom se skrivava tukaj. Ne veva, kaj storiti.«
PRIPOV.:    Jakob spregovori s tihim glasom:
JAKOB:    »V tem trenutku se ruši vse, v kar sem verjel. Zapustil sem očeta in svoje ribiško delo, ker sem zaupal, da je Jezus Odrešenik in Mesija. A danes bo umrl na križu. Njegove obljube se ne bodo nikdar uresničile. Zaman smo upali …«
PRIPOV.:    V to ne moremo verjeti, zato ga prekinemo:
ISKALCI:    »Jakob, ne smemo izgubiti vere. Jezus je storil toliko čudežev. Zanj ni nič nemogoče.«
PRIPOV.:    Žalosten nam odkima:
JAKOB:    »Vi niste bili včeraj z nami. Niste videli Jezusa, ko je molil v vrtu Getsemani. Vedel je, da se bliža ura njegove smrti. Trepetal je in jokal. Še nikoli ga nisem videl takšnega. Kot bi mu iznenada pošle vse moči. Tresel se je od groze in njegov pot je bil kakor kaplje krvi. Vojaki so ga zgrabili kot nemočno jagnje. Ne verjamem, da se bo poskušal rešiti.«
PRIPOV.:    Tedaj vstane Janez in stopi pred brata. Reče mu:
JANEZ:    »Jakob, kaj se ti je zgodilo? Zakaj obupuješ nad Jezusom? Si pozabil na vse, kar smo skupaj prestali, kaj smo ob njem doživeli? Si pozabil na čudeže, ki jih je storil vpričo naju? In Jakob, si res pozabil na goro spremenitve?«
PRIPOV.:    Jakob ga gleda, a nič ne reče. Janez zato nadaljuje:
JANEZ:     »Spomni se, brat, na tisti dan, ki smo ga z Jezusom preživeli na gori. Spomni se, kako se je spremenila njegova podoba. Njegov obraz je zažarel kot sonce, njegova oblačila so bila bela kot luč. Peter, ti in jaz smo to videli in razumeli, da zremo v obličje Božjega sina. Nato so se odprla nebesa in zaslišali smo glas, ki je govoril: To je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje. Njega poslušajte.
Jezus nas je vzel s sabo na goro, da bi v trenutkih, ki so pred nami, lažje vztrajali v veri. Jakob, to imej pred očmi in nikar ne obupuj.«
PRIPOV.:    Janez gleda svojega brata z rotečim pogledom, Jakob pa strmi v prazno. Slednjič reče:
JAKOB:    »Ne morem pozabiti, kako nemočen je bil Jezus v vrtu Getsemani. Pobegnil bom iz Jeruzalema, dokler se stvari ne umirijo.«
PRIPOV.:    Janeza pretresejo te besede. Kljub temu ne odlaša z odločitvijo in reče:
JANEZ:    »Jaz ostanem.«
PRIPOV.:    Brez besed se poslovita. Jakob steče na ulico in se skrije med mimoidoče. Janez nas vpraša:
JANEZ:    »Kaj pa vi?«
ISKALCI:    »Tudi mi bomo ostali, a nima smisla, da se skrivamo tukaj. Kaj lahko naredimo?«
PRIPOV.:    pogumno odgovorimo. Janez malo pomisli in reče:
JANEZ:    »K Mariji moramo. Dajmo, pohitimo k Mariji!«

argaiv1933

MARIJIN KAŽIPOT
Lepo se je zabavati s prijateljem, se z njim smejati in pogovarjati o veselih temah. Težje pa je vztrajati ob njem, ko mu gre kaj narobe, ko je žalosten in razočaran. A takrat te še bolj potrebuje.
Ostani zvest prijatelj tudi v trenutkih stiske.

Prim.: Peter zataji Jezusa
Mt 26,69-73; Mr 14,66-72; Lk 22,56-62; Jn 18,15-18.25-27
Jezus izroči Marijo Janezu, Janeza Mariji
Jn 19,25-27
Učenci se razbežijo
Mt 26,56

natisni
PDF

23. Levi in desni razbojnik

PRIPOV.:    Hitimo v Jeruzalem. Pretreseni smo zaradi novic, ki smo jih zvedeli od Jožefa iz Arimateje. Ne razumemo, zakaj se nad Jezusa zgrinja vse to sovraštvo. Kakšne dokaze bi ljudje še potrebovali, da bi mu verjeli? Jezus ozdravlja, odpušča grehe, daje hrano lačnim in obuja mrtve. Njim pa vse to še vedno ne zadostuje. Kot da bi se zavestno odvračali od resnice, ki se jasno razodeva med nami. Sprašujemo se, zakaj.
Na cesti je gneča. Veliko ljudi se pred prazniki odpravlja v sveto mesto. Na poti tja je tudi sprevod vojakov, ki ženejo dva ujetnika, vklenjena v verige. Dohitimo jih tik pred mestnimi vrati. Vojaki se pogovarjajo. Zdi se nam, da omenjajo Jezusa. Stopimo do njih in jih vprašamo:
ISKALCI:    »Imate morda kakšne novice o Jezusu iz Nazareta? Se mu je kaj zgodilo?«
PRIPOV.:    Vojaki odgovorijo:
VOJAKI:    »Slišali smo, da je v ječi. Včeraj je eden izmed apostolov pripeljal do njega vélike duhovnike, poveljnike in starešine in jim ga izdal. V vrtu Getsemani so ga prijeli. Še isto noč so mu sodili in mu izrekli najhujšo kazen. Danes bo križan na Golgoti. In tudi ta dva hudodelca ženemo tja, da bi ju skupaj z njim usmrtili.«
PRIPOV.:    Besede vojakov se nam zdijo ostre in hladne. Najraje bi zakričali! Iz nas začnejo vreti besede:
ISKALCI:    »Ampak Jezus ni kriv. Ničesar slabega ni storil. Ljudem je oznanjal Božje kraljestvo, ozdravljal jih je in jim dajal kruha. Čemu takšna obsodba? Jezus je vendar nedolžen.«
VOJAKI:    »Kar se tega tiče, ima Pilat zadnjo besedo. Mi samo izpolnjujemo njegove ukaze,«
PRIPOV.:    vojaki odvrnejo prepričani v svoj prav. Tedaj se oglasi eden izmed razbojnikov.
LEVI RAZBOJNIK:    »Ali prav slišim? Križali me boste skupaj s tistim Jezusom, ki zase trdi, da je Odrešenik in Mesija? Ta je pa dobra. Komaj čakam, da se mu posmejem v obraz. Slišal sem ga, ko je govoril o ljubezni in darovanju za druge. Ga je ta njegova ljubezen rešila? Ne. Čaka ga ista usoda kot mene, ki sem vse življenje užival na račun drugih. Kradel sem in ubijal, če se mi je zahotelo. Smrt se mi bliža, pa ne čutim nobenega obžalovanja. Briga me za vse skupaj.«
PRIPOV.:    Nato se razbojnik obrne k sojetniku in mu posmehljivo reče:
LEVI RAZBOJNIK: »Ej, kolega, kaj če bi nagovorila tega čudodelca, naj naredi še en čudež in nas vse tri reši smrti. Ha, to bi bila dobra šala. Naj dokaže, da je pravi Mesija in da je vse blebetanje o ljubezni, resnici in pravici kaj vredno.«
PRIPOV.:    Drugi jetnik ga prekine in reče:
DESNI RAZBOJNIK: »Ali se ne bojiš Boga? Bliža se trenutek, ko bova prejela primerno plačilo za vse, kar sva slabega storila v življenju. Trpljenje na križu je pravična sodba za naju. A ista usoda čaka tudi njega, ki je nedolžen in ni storil nič hudega. Če Bog da, ga bom prosil, naj pred smrtjo tudi mene pouči o ljubezni.«
PRIPOV.:    Naveličanim vojakom gre na jetra ta pogovor, zato poveljnik zavpije nad njima:
VOJAKI:    »Utihnita, ničvredneža. Dovolj je bilo modrovanja. Prihranita svoje moči, da bosta lahko nesla svoj križ na Golgoto.«

MARIJIN KAŽIPOT
Tudi ti kdaj trmariš in brezglavo vztrajaš pri svojem, čeprav jasno vidiš, da je tvoje vedenje slabo in ne pelje nikamor? Takrat si podoben levemu razbojniku. Ko pa se uspeš ustaviti in biti iskren do samega sebe, si podoben desnemu razbojniku. Jezus ga je še isti dan vzel v Božje kraljestvo.
Kadar narediš kaj narobe, bodi iskren in to priznaj.

Prim.: Lk 23,26-43; Mt 27,32-44; Mr 15,21-32; Jn 19,17-27

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information